Leopold Šemrov je bil, kot njegova brata Andrej in Jožef, vpoklican v avstrijsko vojsko, bil je na vzhodni fronti.
Glede na zapis na dopisnici, ki jo je Leopold poslal staršem 7. 5. 1916, je razvidno, da sta bila Leopold in Jožef v maju 1916 le 54 km oddaljena. Leopold bi ga obiskal, če bi dobil dopust, ampak ga najbrž ni dobil in se nista srečala. Leopold je v decembru 1916 zapisal naslednje: „Razlika je med tem, če si doma ali na fronti. Na fronti si v stalni nevarnosti.” Na koncu pa je zapisal željo, da bi bili zdravi in da bi zdravi pričakali konec vojne. Konec januarja 1917 pa je zapisal: „Ljuba mati, oprostite mi vse, kar je bilo kdaj žaljivega, ker daleč sva eden od drugega in ustmeno se ne moreva pogovoriti in tudi mogoče, da se ne bova več videla ali vendar upanje moramo imeti, da je eden, ki nas sliši in varuje. Torej, ljuba Mati, le prosiva Marijo, da se zdravi snidemo pod očetovo streho.” Vedno bolj ga je začenjalo skrbeti in ni bil več prepričan, da bo kdaj še tako srečen, da bo lahko govoril z mamo in očetom. To je zapisal v avgustu 1917. Bolj, ko se je vojna bližala koncu, huje je bilo. Leopold je v februarju 1918 pisal staršem, da bi že umrl, če mu ne bi pošiljali od doma in če mu ne bi nič poslal brat Francelj. Zapisal je: „Hudo je tako, da ni za popisat. Za osem mož dajo le en mali komis z malo vode. Če ne bi imel nobene krone, bi umrl. Na začetku se je pri kateri hiši še dobilo kaj zastonj, zdaj pa nič več. Ubogo ljudstvo trpi pomanjkanje in jaz z njimi. Če mi od doma ne bi pomagali, bi bilo o joj. Saj bi kaj več napisal, pa se ne sme, še za to ne vem, ali bo prišlo vas ali ne. Poleg tega je še hud mraz. Drugega vam nimam kaj napisat kot to, da priporočam molitev, da se čim prej konča ta strašna kazen.” Leopold se iz vojne ni vrnil domov, v Italiji je umrl za diarejo. Zadnja ohranjena dopisnica, ki jo je poslal Leopold, ima datum 18. 4. 1918, v kateri prosi starše, če bi lahko zaprosili okrajno glavarstvo, da bi lahko prišel domov na dopust.