Prvo javno knjižnico v Mengšu je leta 1873 ustanovilo bralno društvo. Kakšna usoda je doletela knjige po prenehanju bralnega društva, ni znano.
Kaplan Anton Koblar je leta 1887 na novo ustanovil bralno društvo in kasneje tudi knjižnico, ki je v letu 1892 dobila kar nekaj novih leposlovnih knjig, povečalo pa se je tudi število bralcev. Dolgo časa je bil knjižničar učitelj Peter Sirc. Njegov naslednik, nadučitelj Anton Javoršek, je dal leta 1888 časopise iz kaplanije, v kateri je bila tudi knjižnica, prenesti h Kebru ali Trojanšku, pozneje so rekli pri Deklevu. Leta 1902 so tja prenesli tudi knjižnico. Tu je ostala do leta 1930, ko se je združila s Sokolsko knjižnico.
Leta 1929 je Sokolsko društvo Mengeš od Feliksa Tičarja kupilo domačijo, kjer so na novo postavili 20 metrov dolgo in 8 metrov široko dvorano z odrom za telovadne in kulturne prireditve. Sokoli so po dograditvi sokolskega doma svojo knjižnico združili s knjižnico mengeškega bralnega društva.
Slovensko katoliško izobraževalno društvo Mengeš je že v ustanovnem letu 1897 osnovalo svojo knjižnico. Knjižnica je delovala v kaplaniji, kjer so bili tudi društveni prostori, v novembru leta 1900 pa so jo premestili v pritličje mežnarije.
Leta 1908 je tudi knjižnica skupaj z drugo društveno dejavnostjo dobila svoje prostore v društvenem domu. Po poročilu knjižničarja je bilo leta 1930 v knjižnici osemsto leposlovnih, znanstvenih in razvedrilnih knjig. Med obema vojnama je bil dolga leta knjižničar Jurij Veider, njegov pomočnik pa Janez Šimen-Cjaz. Ob nemški okupaciji sta bili obe knjižnici uničeni. Ljudje so pred okupatorjem skrili in rešili veliko knjig, žal pa jih po vojni niso vrnili v javno knjižnico.
Po drugi svetovni vojni je bila v Mengšu poleg šolske in učiteljske knjižnice še javna knjižnica, ki je delovala v okviru Sindikalnega kulturnega društva Skala v tovarni Melodija. Knjige je največ izposojala uslužbenka Melodije Mimi Korbar, ki je za knjižnico tudi skrbela.
Ko je bilo leta 1952 ustanovljeno Delavsko kulturno društvo Svoboda in je društvo Skala prenehalo delovati, so knjižnico iz Melodije premestili v Hotel, kjer so ji dodelili dva prostora. Knjig je bilo okoli 600. Knjižnico je prevzela in uredila Marija Simčič, ki jo je vodila do februarja 1953. Izposoja knjig je bila trikrat na teden po dve uri. Za Marijo Simčič je knjižnico prevzela Mimi Korbar, nato pa Pina Kavčič.
Novo obdobje se je za mengeško knjižnico začelo s preselitvijo v prostore prenovljenega društvenega doma. Obnovljeno in z novimi knjigami dopolnjeno knjižnico so odprli v decembru 1959. Leta 1960 je imela okoli 1000 knjig, 747 bralcev, ki so prebrali 1471 knjig. V letu 1959 je knjižnico prevzela Lina Sitar in jo vodila dolgih dvajset let.
V letu 1961 se je mengeška knjižnica pridružila Občinski knjižnici v Domžalah. V prostore na Slovenski cesti 28 se je knjižnica Mengeš preselila maja 1998. Število uporabnikov se je do leta 2008 dvignilo na skoraj 2500 uporabnikov. Na voljo je bilo približno 20.000 enot gradiva (knjige, videokasete, zgoščenke, avdiokasete, revije, dnevno časopisje …), omogočen pa je bil tudi dostop do interneta na dveh računalnikih.
3. decembra 2008 smo ponosno in z veseljem na ogled in v uporabo postavili nove prostore Krajevne knjižnice Janeza Trdine, ki so na Slovenski cesti 30 v Mengšu.
