Letalski posnetki terena so služili predvsem za določanje sovražnikovih položajev. Fotografsko ogledništvo se je začelo med italijansko-turško vojno v Libiji v letih 1911 do 1912, ko je kapitan Piazza na letalo znamke Bleriot tik pred sedež, obrnjeno navzdol, pritrdil kamero na ploščo zeiss bebe. Pilot, ki je bil hkrati tudi snemalec, je na enem poletu lahko opravil le en posnetek na ploščo.
V začetnem obdobju prve svetovne vojne so se na poletih s fotografiranjem ukvarjali opazovalci. S posodabljanjem tehnike pa so lahko piloti tudi sami upravljali s fotografsko kamero. Ta je bila nameščena pod letalom, ob strani pa je bil vizir v obliki steklenice. Pilot je s sedeža opazoval ekran in nato ob odločitvi za posnetek sprožil kamero tako, da je potegnil ročko. Gorišnice takih kamer so bile 50 do 120 cm. Ob pristanku so laboranti sneli kamero in razvili fotografske plošče. Podatki, ki naj bi spremljali posnetke, so bili: letalo (pilot, opazovalec), datum, številka posnetka, višina in gorišnica ter objekt snemanja.