»Kadar je pokojni Jurčič za list svoj potreboval od mene kakega spisa, zlasti kakega listka, prilezel je proti večeru k meni na dom tiho kakor laško olje. To je znala tudi žena moja, katera je, ko je ugledala Jurčiča, navadno vzkliknila: »Ti, pisati bo treba; gospod Jurčič je tukaj!« Jurčič, tako pozdravljen, nasmehnil se je navadno ter vprašal ženo, ima li kàj večerje pripravljene. A to vprašanje je bilo nepotrebno, kajti znali smo vsi trije, da, kadar je prišel on, ne bodemo večerjali domá, ampak pri Bóbničku na Glincah, kamor je pokójni Jurčič tiste čase posebno rad zahajal. Po poti ali pa še rajši poleg kupice vina je potem Jurčič razodel željo svojo, »Vidiš, to-le mi spiši; par vrst! Saj ni treba bogsigavédi kako obširno in temeljito; da bo le. Pa kmalu mora biti. Za juteršnji list! In v takih slučajih je znal biti ljubezniv, da mu nisi mogel odreči prošnje!«
O dunajskih težkih bivanjskih razmerah in sodelovanju s Stritarjem
»Kakó je Jurčič živel na Dunaji, kakó je stradal in prezébal, po vlažnih luknjah prebival, o tem bi se dali pisati dolgi žalostni spomini. Ko sem dve leti pozneje prišel za njim na Dunaj, nisem ga skoraj spoznal; polotila se ga je bila nekaka čudna brezupnost, ki se po nekoliko dá tolmačiti z žalostnim materijalnim stanjem tistih dnij. Omenjam naj samó to, da sva jedenkrat pet dnij, (od 19. do 23. dne decembra l. 1867.), oba živela ob jednem samem goldinarji, in še tisti je bil na pósodo vzet. A poleg tega je vender neprenehoma delal ter se pripravljal za pisateljski poklic svoj. V tem času se je rodil njegov Deseti brat, ki je sedaj prava národna knjiga, ki obseza nekatere tako klasične prizore in tako genijalno narisane značaje — omenjam samó Kerjavlja, strijca Dolfa in Obrščaka — da se svetijo kakor pravi biseri v leposlovni književnosti naši in bodo večno združeni s slavo Jurčičevega imena. Mnogo je Jurčič na Dunaji občeval s Stritarjem. Ž njim v družbi je leta 1869. izdal »Mladiko«, v kateri je priobčil najlepšo, najdovršenejšo povest svojo, klasičnega »Sosedovega sina«. Tu je pod Stritarjevim vplivom začel pisati drugi svoj roman Cvet in sad, katerega je pa dovršil šele deset let pozneje, leta 1878.«
Poznanstvo s Franom Levstikom
»V veliko tolažilo je bilo Jurčiču o tem bridkem času znanje in prijateljstvo z Levstikom, s katerim sem ga jaz seznanil l. 1865. Dasi po značajih svojih jako različna, bila sta si v mnogih stvareh sorodni naturi; oba slovanska realista, oba sovražnika parketa, a velika čislatelja slovenskega kmeta, beračev slovenskih in vseh kmetskih originalov. Jurčič je sam večkrat priznaval, da mu je idejo, pisati »Desetega brata«, dal Levstik s fragmentom svojim „Deseti brat«, katerega je objavil leta 1863. v Vilharjevem »Napreji«. Levstik je sicer čislal veliki talent Jurčičev, a vender si ne moremo misliti ostrejšega kritika povestim njegovim, nego je to bil Levstik. Že o »Desetem bratu« mu je napisal dolgo kritično razpravo, katero mu je poslal na Dunaj. Vsako povest mu je takorekoč anatomsko razsekal, hvalil njene vrline, ali tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vrednega. In dasi sta se večkrat razprla, ostala sta si iskrena prijatelja do smrti. Jurčič je tudi pozneje, ko je urejal »Slovenski Narod« v Ljubljani, čutil pravo srčno potrebo, vsak mesec prebiti nekoliko večerov v Levstikovi družbi in spominjam se, da mi je od leta 1873. do 1880, večkrat rekel: »Ako utegneš, pridi zvečer, pojdeva v »národni hlev« k Prmétu Levstika obiskat. Res, grob je, toda kakor pravi Mefisto v »Faustu:»Von Zeit zu Zeit seh’ ich Alten gern. Und hütte mich, mit ihm zu brechen.«
Levstik naju je vzprejel, kakersne je bil ravno volje. Časih ga je bila sáma prijaznost, beseda je dala besedo in v prijaznem razgovoru je minil dolgi zimski večer. Časih je bil pa slabovoljen in zarohnèl je na Jurčiča: »No, kdaj bodeš že jenjal s »Slovenskim Narodom« germanizovati narod naš? Каj še ni dovolj ponemčen, da ste ga začeli še s slovanskimi listi nemčiti? Ti si zdaj največji germanizator na Kranjskem. Nemški misliš, slovenski pišeš!« In usula se je na Jurčiča dolga vrsta germanizmov, katere je Levstik nabral iz »Slovenskega Naroda«. Jurčič ga je potrpežljivo poslušal ali pa ga je zavrnil: »Kaj ti veš, kako se piše in ureja dnevnik, kateremu moraš biti večkrat sam urednik, sam pisatelj, sam korektor! Potem pa tehtaj in premišljuj posamezne besede: Kako si pa ti urejal tistega »Napreja«? Po cele dolge dni si tičal v pisarni, da si s trudom skrpal na teden po dve ubogi številki malega formata. Potem je bil list lehko dobro pisan! Na mojem mestu bi pa ti v jednem tednu omagal ali bi pa ne pisal nič bolje, nego pisem jaz!«
Nikoli ne pozabim naslednega prizora. Leta 1874., ko so po Ljubljani razsajale osepnicè, pisal je Jurčič v kratki domači vésti, da se po Ljubljani vedno bolj širi — »kózja bolezen«. Ves razjárjen je prišel Levstik tisti dan k obedu in še predno je sedel, bruhne iz njega: »No, ali si že bral?« »Kaj ?« »Kaj! „Slovenski Narod” ! »Kózja bolezen« se širi po Ljubljani! In to piše Jurčič, Jurčič, ki pravi, da je slovenski pisatelj! Marko Pohlin redivivus je, a ne pisatelj … in tako je šlo dalje med vsem obedom.«
Vir:
Levec, F. (1888): Spomini o Josipu Jurčiči. V: Ljubljanski zvon, letn. 7, str. 418-429.
