Slovensko ozemlje sta si aprila 1941 po Hitlerjevem načrtu razdelili nacionalsocialistična Nemčija ter fašistična Italija. Nemčija je imela v oblasti severni del Slovenije (Gorenjsko, slovensko Štajersko, severni del Dolenjske, Mežiško dolino, območje Dravograda in štiri vasi v Prekmurju), Italijani pa Notranjsko, večino Dolenjske ter Ljubljano do reke Save. To območje se je imenovalo Ljubljanska pokrajina in je bilo 3. maja 1941 priključeno Italiji. Madžarska si je 16. 8. 1941 prisvojila Prekmurje.
Ko je sredi leta 1941 zaživel osvobodilni boj in so se začele prve aktivistične akcije tudi v Ljubljanski pokrajini, se je italijanski okupator začel posluževati nemških surovih praks obračunavanja s prebivalstvom v obliki racij, usmrtitev, internacij, aretacij in zapiranja v ječe.
Starejši prebivalci Ljubljane in okolice se še vedno spominjajo tega vojnega obdobja, ko je bilo bivanje v mestu precej nevarno in težko zaradi pomanjkanja bistvenih dobrin. Leta 2014 so nekateri svoje zgodbe zaupali na Dnevu zbiranja spominov v Slovanski knjižnici, enoti Mestne knjižnice Ljubljana.
Januarja 1942 so zaradi vse izrazitejšega odpora fašisti Ljubljano ogradili z bodečo žico, ki je ostala do osvoboditve maja 1945, 1171 dni. Mesto so razdelili na cone. Iz mesta je bilo možno oditi skozi 11 nadzorovanih prehodov le s posebnimi prepustnicami.
Prva faza ograjevanja je potekala od konca januarja do 23. februarja 1942. V tla so zabili kole in nanje razpeli mrežo iz bodeče žice v višini okoli 170 cm. Zgradili so utrdbe, stražarnice, druge objekte. 23. februarja 1942 ob 15. uri je začela veljati prepoved izhoda iz mesta. Mesto je bilo ujeto in zaprto, po pločnikih so stali španski jezdeci z ozkimi prehodi. Po mestu so vozili kamioni, polni vojakov s čeladami, ki so merili z orožjem na vse strani, vsi prehodi čez ulice kot tudi križišča so bili zastraženi. Po nekaj dneh so začeli izdajati dovolilnice za prehod. Ob prehajanju so vsakogar natančno pregledali.
24. februarja 1942 je okupator začel izvajati preiskave in racije, ki so trajale do 15. marca. Mesto so razdelili na trinajst odsekov in jih potem obkoljevali ter temeljito preiskovali vsa poslopja. Aretirali so vse zdrave moške med dvajsetim in tridesetim letom in jih odpeljali v vojašnice. Druga faza ograjevanja in utrjevanja žičnih zapor je bila na vrsti od maja 1942, nato pa je sledila še tretja faza od konca julija 1942.
Nastanek osvobojenega ozemlja ob Kolpi in na Kočevskem maja 1942 ter na robu Barja pod Krimom ter upornost večjega dela prebivalcev Ljubljane sta okupatorja prisilila k intenzivnejšemu utrjevanju mesta, da bi se zavarovali pred napadi od zunaj kot pred morebitno vstajo v mestu. Na mnogih mestih so zgostili, razširili ali pa povišali žično mrežo, napeljali v utrdbe telefonsko zvezo in elektriko. Ukazana je bila internacija sumljivih ljudi v Gonars. Zavarovali so strateške točke na Ljubljanskem gradu in Rožniku, zastražili vojaška poveljstva, vojašnice, javne zgradbe, mostove in drugo infrastrukturo. Žično zaporo so prestavili še navzven v cikcak obliko in jo podaljšali za 20 km žice, jo zgostili, povišali, napeljali električni tok.
Fašistična oblast je legalizirala oborožene skupine slovenskih nasprotnikov OF, ki jih je okupator v obliki vaških straž namestil po vaseh in trgih, legije smrti so sejale strah po širšem območju. Okupator je vzpostavil prostovoljno protikomunistično milico. Nasprotniki OF so šli tudi v mesta in razglašali, da je partizanske vojske konec. Partizanske brigade so jih postavljale na laž z uspešnimi akcijami na robu Ljubljane.
Mesto so Italijani ograjevali in utrjevali vse do kapitulacije in umika iz Ljubljane. Ljubljano je na koncu obdajalo 206 večjih in manjših utrdb. Nemški okupator je za boj proti OF ustanovil slovensko politično policijo in vojsko slovenskih domobrancev, ki jo je vojaško usposabljala, oskrbovala in vodila SS. Ljubljana je postala nepredušno zaprta, življenjske razmere so bile zelo težke.
Konec maja 1945 so prebivalci in prebivalke Ljubljane odstranili žico in podirali ograde in številne bunkerje, zasipavali strelske jarke. Nekatere utrdbe so uporabljali za skladišča, bivališča, opeke s sovražnikovih zgradb pa so uporabili za obnovo porušenih poslopij ali za nove gradnje.
1970 so mestu Ljubljani podelili naziv mesto heroj.
Literatura:
– Žganjar, M.: Ljubljana v bodeči žici. Maribor : Obzorja, 1980.
– Žganjar, M.: OF v Ljubljani – država v državi. Katalog razstave. Ljubljana, Muzej ljudske revolucije in Mestni muzej, 1981.
– M. Čepe, V. Krivic, N. Lukež: Junaška Ljubljana : 1941 – 1945. Ljubljana : Državna založba Slovenije : Cankarjeva založba : Mladinska knjiga, 1985.
