Razglednice z motivom Ljubljanice
Glavno pristanišče je bilo v Trnovem na Bregu ali „Jeku” kot so ga imenovali čolnarji. Čolnarji so bili tako pomembni prevozniki, da so imeli celo čolnarsko bratovščino ali „ceh”. Delili so se na „velike čolnarje”, ki so imeli velike čolne, dolge od 18 do 20 metrov in „male čolnarje”, ki so prevažali blago in potnike po bližnji okolici
Delavci, ki so na Bregu raztovarjali robo so se imenovali „Fakini”. Oboji, čolnarji in fakini so se zbirali zjutraj pri „Zlati ladji” ali „Šifbirtu” na „žgance”- ocvrte piške ali rake. „Zlata ladja” je stala nekje pri današnjem Šentjakobskem mostu.
Leta 1840 se je na Ljubljanici pojavil parnik imenovan „Nadvojvoda Ivan”. Dolg je bil 80 čevljev (24 metrov) in širok 13 čevljev (4 metre). Lastnika parnika sta bila Anglež David Moline in Ignacij Škarja. Kmalu mu je promet toliko upadel, da ga ja l. 1843 kupil tesar Pajk. Ta ga je delno uporabil za bazen in kopalnico, kip nadvojvode Ivana je nataknil na vrh vodnjaka, okna kajute je vgradil kot podstrešna okna na hiši, parni stroj pa je prodal na Vrbsko jezero.
