Ljudska univerza Maribor, 1945

Po drugi svetovni vojni je nova socialistična država poudarjala pomen izobraževanja in pripomogla k množičnemu ustanavljanju ljudskih univerz kot posebnih oblik amatersko organiziranih izobraževalnih dejavnosti. Ljudska univerza v Mariboru je bila po drugi svetovni vojni obnovljena na pobudo Prosvetnega odseka MNOO (Mestni narodnoosvobodilni odbor) in je pričela z delom po osvoboditvi v septembru leta 1945.

Olvasás tovább

22. oktobra 1945 je Ljudska univerza v Kazinski dvorani priredila otvoritveno predavanje Staneta Teržana, okrajnega šolskega nadzornika, o »Pohodu XIV. udarne divizije na Štajersko«, ki se ga je sam udeležil, »predavanje so spremljali recitacije Kajuhovih pesmi in petje«.[1] Ker je to uvodno predavanje pomenilo začetek delovanja v novih družbenih in političnih razmerah, istočasno pa je bilo nadaljevanje ustaljene tradicije, so ga pripravili še posebej svečano, saj so na prireditvi sodelovali radijski oktet, mladinski pevski zbor in člani Slovenskega narodnega gledališča.[2]

Okupacija je težko prizadela tako Maribor kot Ljudsko univerzo. Pritlični prostori Ljudske univerze na Slomškovem trgu 17, ki so jih med okupacijo vnovič uporabljali za kino, so bili spet predani v uporabo Ljudski univerzi, vendar je v njih najprej zasedalo Sodišče narodne časti.[3] Poleg ostalega premoženja je izgubila tudi najbolj neobhodni pogoj za uspešno delo – lastno dvorano. Okupator je dal razkopati tla v njeni bivši dvorani na Slomškovem trgu 17 in zgradil pod njo protiletalsko zaklonišče in telefonsko centralo. Obnova dvorane in vrnitev prejšnjemu namenu je zahtevala precejšnje izdatke.[4]

V sezoni 1947/1948 je bil izvoljen nov odbor, ki je izdelal seznam predavanj za vse leto. Odbor je sklical sestanek predavateljev različnih strok, ki so predlagali število in teme predavanj. Tako je bil ustvarjen prvi plan Ljudske univerze po osvoboditvi. Predavanj se je največ udeleževala mladina, manj pa delavstvo, zato je odbor sklenil, da bo predavanja prenesel v tovarne in podjetja, toda načrt zaradi delovnega časa v tovarnah ni uspel. Ljudska univerza se je, da bi dosegla vse sloje prebivalstva, leta 1950 povezala tudi z Društvom inženirjev in tehnikov, Ljudsko tehniko, Zdravstveno službo in Zgodovinskim društvom ter skupaj z njimi organizirala vrsto poljudnih predavanj.[5] Pozitivni uspehi tega prizadevanja so se pokazali že istega leta, ko je bilo v tovarnah nad deset uspešnih predavanj.[6]

Za Ljudsko univerzo je nastopil nov problem, in sicer pomanjkanje primernega prostora. V tem obdobju prostorske stiske je važen dejavnik postala mariborska radijska postaja. Po radiu so predvajali predavanje prof. Boga Teplyja »Iz zgodovine krompirja«.[7] Tako je centralna Ljudska univerza, kljub temu da še ni razpolagala z lastnimi prostori, pripravila bogat spored predavanj, ki so se vršila vsak petek ob 20. uri v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Ciklična predavanj so bile razdeljena v več tematskih področij (družba, vzgoja, tehnika, kmetijstvo, kultura).[8] Ob 400-letnici prve slovenske tiskane knjige leta 1950 je Ljudska univerza Maribor dobila svojo dvorano v prostorih Zadružnega doma na Partizanski cesti 6 in lasten epidiaskop.[9]

Zaradi naraščajočih potreb po znanju so pri kulturno prosvetnih društvih in Svobodah leta 1949 pričeli ustanavljati amaterske ljudske univerze po vseh delih mesta in okraja. Tako je leta 1953 v mariborskem okraju delovalo 71 ljudskih univerz, dve leti kasneje pa že 93 ljudskih univerz – centralna Ljudska univerza je bila v Mariboru. V desetih letih so vse ljudske univerze v mariborskem okraju izvedle okoli 3100 predavanj s 450.000 poslušalci. Ljudska univerza je prav zaradi pomanjkljive izobrazbe odraslih po drugi svetovni vojni pomenila enega od glavnih izobraževalnih stebrov na Štajerskem.