»Peči delam za denar, keramično posodje pa iz veselja do oblikovanja,« je v enem od intervjujev, nekaj mesecev, preden je dopolnil 80 let, povedal Franjo Felicijan. Lončar in pečar je postal zaradi spleta okoliščin, po njegovih besedah po sili razmer, kljub temu se je z nostalgijo spominjal vsega, kar je v življenju ustvaril. (Jurak 1992: 9).
Zanimalo ga je oblikovanje, zanimala ga je umetnost, zato si je od mladega prizadeval nadgraditi znanje, ki ga je oče prenesel nanj. O tem med drugim pričajo njegova ohranjena figuralna dela iz 30. let prejšnjega stoletja. S svojimi deli se je predstavljal na sejmih in razstavah.[1] Osvojil je več nagrad, po njegovih besedah prvo že leta 1927, v času vajeništva (prav tam).
»Tisto, kar je delal za denar, za preživetje, ga je dolgočasilo. Vedno je stremel k temu, da bi svoje izdelke izboljšal in polepšal. Zelo so ga na primer zanimale barve in glazure,« pripoveduje njegov sin Martin Felicijan. »Nenavadna barva pečnic na kaminu in peči, ki ju je izdelal zame, je njegova pogruntavščina. Dolgo je poizkušal in ne vem, kaj vse je namešal. Ni mi povedal, kako je dobil to barvo, vprašal ga tudi nisem, dobro pa se spomnim, da mi je rekel: ‘Zdaj imam barvo, ki je nima nihče drug!’ To je bila zanj pika na i njegovega ustvarjanja. V užitek mu je bilo izdelati nekaj popolnoma novega, se lotiti novega izziva.«
Franjo Felicijan je veljal za vrhunskega obrtnika, lončarja in pečarja. Priznavali so mu umetniški čut, kot umetnik pa je bil spregledan. »Vsak umetnik, vsak slikar ima svojo paleto barv in imel jo je tudi on. V tem se razlikujejo. Izbral je svojo smer krašenja in barvanja svojih izdelkov, ki se je razlikovala od tradicije. Našel je svoj izraz,« pravi Martin Felicijan.
Kje so torej meje med rokodelstvom, domačo obrtjo, umetno obrtjo, uporabno umetnostjo, ljudsko umetnostjo in umetnostjo? Definicije umetnosti so številne. Čas in prostor sta spremenljivki, ki pomembno sooblikujeta odgovor na vprašanje, kaj je umetnost. V trgovini kupljen pisoar, ki ga je Marcel Duchamp leta 1917 razglasil za kip z naslovom Fontana in s tem naredil velik škandal, danes velja za eno najvplivnejših umetnin 20. stoletja …
Latinska beseda ars ne pomeni le umetnosti, ampak tudi spretnost. Če je umetniški izdelek zavestno ustvarjen, s pomočjo spretnosti in domišljije (Britannica 2022), to sproži številna vprašanja. Ali potemtakem sploh obstaja razlika med unikatnim, ročno izdelanim predmetom in industrijsko proizvedenim predmetom? Če rečemo, da umetnost zahteva več premisleka, se zastavi vprašanje, koliko premisleka je dovolj. In če rečemo, da je umetnost dejavnost, katere namen je ustvarjanje del estetske vrednosti (SSKJ 2008: 3088), se zastavi vprašanje, kako opredeliti estetsko vrednost.
Prav tako je težko natančno opredeliti ljudsko umetnost. Definicija – pri nas še vedno relevantna –, da gre za preprosto, manj kakovostno likovno umetnost na kmetijah, za katero je značilna cenenost gradiv in izvedb ter slaba usposobljenost umetnikov oziroma obrtnikov (Makarovič 1981: 5) oziroma da gre za različne vrste manj kvalificirane likovne umetnosti, za nižje in manj izobražene družbene plasti (Makarovič 2004: 291), si zasluži temeljit premislek in sodobnejšo ubeseditev. Sama ljudski umetnosti pripisujem izjemno velik pomen, saj nam odstira pogled na duhovno krajino naših prednikov.
Rokodelstvo je sopomenka za domačo obrt oziroma obrtno dejavnost, ki izvira iz dediščine (Bogataj 2004: 506). Uporabna umetnost (angl. applied arts) pa označuje umetniško oblikovanje predmetov za vsakdanjo rabo (Encyclopedia of Art Education 2022; Bunderla 2022: 8). Vključuje tako umetno oziroma umetnostno obrt kot unikatno – med drugim industrijsko – oblikovanje.
[1] Razen ustnih pričevanj njegove sestre Katarine Kotnik in sina Martina Felicijana, nekaj ohranjenih fotografij njegovih izdelkov na razstavah in sejmih ter intervjuja, v katerem je Franjo Felicijan kratko omenil, da je bil nagrajen že kot vajenec (Jurak 1992: 9), za zdaj nimamo drugih virov o tem področju njegovega ustvarjalnega delovanja.
