10. 8. 1893 pri Kotniku v Podgori – 18. 2. 1950 v Mariboru
Prvi »izlet« prvorojenca v svet je bil povezan z željo, da bi domačim pomagal do lastne zemlje. Jeseni leta 1910 je hotel ilegalno v Ameriko, pa so ga že v Trstu zalotili in brezposelnost ga je preko Celovca, kjer je preživel zimo v celovški grelnici, zatočišču za brezposelne in potepuhe, hitro prignala nazaj domov.
Druga njegova pot v Evropo je bila leta 1913, ko so ga sprejeli v višji zadružni tečaj na Dunaju, kjer je ostal do pomladi 1914.
S Prežihove bajte je moral Voranc leta 1914 k vojakom in v vojsko. Leto kasneje je bil vojak v Karnijskih Alpah, na jesen istega leta pa se je znašel v strelskih jarkih pri Doberdobu. Po kratkem oddihu v vojaški bolnišnici na Dunaju je jeseni leta 1916 na tirolski fronti prebegnil in bil v odsotnosti obsojen kot vojni ubežnik. Dve leti je bil v italijanskem ujetništvu, kjer mu je leta 1918 uspelo, da je prišel med prostovoljce, kjer je ostal do leta 1919.
Leta 1924 se je Voranc poročil in dočakal svoj knjižni prvenec Povesti (1925). Ker se je v tem času posvetil predvsem političnemu delu, ga je oblast začela preganjati. Da bi se izognil aretaciji, je maja 1930 našel začasno pribežališče pri teti Mariji Miglar v Logi vasi blizu Celovca. Na jesen leta 1930 se je umaknil na Dunaj, kjer je s presledki ostal do leta 1934. Leta 1931 ga je politična pot vodila mimo Prage v Berlin, kjer je dobil službo pri »Rdečih mednarodnih sindikatih«. Tiste čase je Voranc veliko potoval Leta 1932 je bil zanesljivo še v Berlinu, v Bukarešti v Romuniji ter v Oslu in Reni na Norveškem. Domačim se je istega leta oglasil tudi s kartico iz Aten.
Decembra 1932 so Voranca premestili na delo urednika slovenskega glasila komunistov Delo v Parizu. Nekajkrat se je zadrževal tudi v Orleansu. Nova služba mu je omogočila, da pride tudi v Celovec in se za bežen trenutek sreča z ženo Marijo in hčerkama Vido in Mojco. Takrat so ga orožniki zaprli, že kmalu po novem letu 1933 pa mu je uspelo pobegniti. Vrnil se je na Dunaj, kjer se mu je zelo tožilo po domu, saj ga je zanimalo tudi politično dogajanje v Sloveniji.
V tem obdobju je začel Prežih snovati in objavljati z epsko plastiko, monumentalnostjo in simbolno močjo oblikovane novele o življenju preprostih koroških ljudi. S 1. junijem 1934 se je moral kot urednik Dela preseliti v Francijo (Pariz, Orleans), kjer se je nekoliko ustalil. Začetek leta 1935 je preživel pri začasnem vodstvu na Dunaju, ko pa se je vrnil v Pariz, ga je prvič obiskala žena in se vrnila domov šele, ko je Prežih odpotoval v Moskvo kot delegat na VII. kongres Komunistične internacionale (1935). Na jesen se je vrnil k svojemu običajnemu delu v Pariz, na pomlad leta 1936 pa so ga poklicali na sedež vodstva na Dunaju, mu zaupali naloge organizacijskega sekretarja in sklicali konferenco v Pragi. Tam se je vse izjalovilo, mnogo so jih zaprli, tudi Voranca. Po treh mesecih se je vrnil na sedež vodstva na Dunaju, a so ga čez mesec dni spet zaprli. Z velikim oblikovalnim in pripovednim darom se je Prežih v tem času lotil pisanja romanov (Požganica, Doberdob). Leta 1937 se je vrnil na prejšnjo lokacijo v Parizu, saj je knjigarna Horizons ostala vse do leta 1939 organizacijska točka partijskih delavcev. Od leta 1939 do 1943 je Prežihov Voranc skusil tegobe ilegalnega življenja v takratni Jugoslaviji. Savlje, Devica Marija v Polju, zidanica blizu Mokronoga, Sneberje, Zagreb, Vevče in Ljubljana so bile postaje njegove ilegalne življenjske preizkušnje. V Sneberju je začel pisati roman Jamnica, leta 1939 pa je že izšel njegov roman Požganica, leto pozneje pa zbirka novel Samorastniki in roman Doberdob.
Prežiha so 8. februarja 1943 v Ljubljani aretirali, dolgo zasliševali in zavlačevali s sodno razpravo, tako da je Italija prej kapitulirala. Ko je Ljubljano zasedla nemška vojska, so Voranca odpeljali v zapore v Begunjah na Gorenjskem in naprej v Berlin. Iz berlinskih zaporov so ga premestili v koncentracijsko taborišče Sachenhausen. Od decembra 1943 do polovice januarja 1944 se je Voranc s pismi spet lahko oglašal domačim. Januarja 1945 so ga premestili v zloglasno taborišče Mauthausen. Na srečo so že 5. maja 1945 ameriške zavezniške enote osvobodile taborišče in Voranc je kmalu odpotoval domov. Z vsem srcem se je vključil v obnovo domače doline. Pomagal je pri ustanavljanju kulturnih in gospodarskih ustanov, pri organiziranju ljudske prosvete, založbe Mohorjeve družbe in različnih zadrug v domačih krajih.
Velike pisateljske načrte je zaustavila zahrbtna bolezen. Voranc je dočakal še izid romana Jamnica, potopisnih zbirk Od Kotelj do Belih Vod ter Borba na tujih tleh, zbirke črtic Naši mejniki in Solzic, biserov za najmlajše. Poskusiti pa se je želel tudi v dramatiki. O tem pričajo ohranjeni rokopisni zapiski in nedokončana kmečka drama, ki jo je zasnoval v štirih dejanjih po motivih svojega romana Jamnica. Kmečko dramo je leta 1953 dokončal ter pripravil za oder Herbert Grün in ji dal naslov Pernjakovi. Pisatelj je snoval tudi obširen zgodovinski roman Pristrah o dogodkih na Koroškem v revolucionarnem letu 1848. Roman o pomladi narodov je ostal zasnovan in zapisan v njegovem srcu, edini otipljivi dokaz zanj pa je objavljen odlomek Skrivna bralnica. Prežih se je zdravil tudi v Zagrebu, bil kot ljudski poslanec večkrat v Beogradu, z njegovim zdravjem pa je, žal, šlo strmo navzdol. Nazadnje si je zaželel bolj mile zime v Mariboru in tam umrl 18. februarja 1950, pokopan pa je v rodnih Kotljah na pokopališču ob cerkvi svete Marjete.
Besedilo: Miroslav Osojnik
Druga njegova pot v Evropo je bila leta 1913, ko so ga sprejeli v višji zadružni tečaj na Dunaju, kjer je ostal do pomladi 1914.
S Prežihove bajte je moral Voranc leta 1914 k vojakom in v vojsko. Leto kasneje je bil vojak v Karnijskih Alpah, na jesen istega leta pa se je znašel v strelskih jarkih pri Doberdobu. Po kratkem oddihu v vojaški bolnišnici na Dunaju je jeseni leta 1916 na tirolski fronti prebegnil in bil v odsotnosti obsojen kot vojni ubežnik. Dve leti je bil v italijanskem ujetništvu, kjer mu je leta 1918 uspelo, da je prišel med prostovoljce, kjer je ostal do leta 1919.
Leta 1924 se je Voranc poročil in dočakal svoj knjižni prvenec Povesti (1925). Ker se je v tem času posvetil predvsem političnemu delu, ga je oblast začela preganjati. Da bi se izognil aretaciji, je maja 1930 našel začasno pribežališče pri teti Mariji Miglar v Logi vasi blizu Celovca. Na jesen leta 1930 se je umaknil na Dunaj, kjer je s presledki ostal do leta 1934. Leta 1931 ga je politična pot vodila mimo Prage v Berlin, kjer je dobil službo pri »Rdečih mednarodnih sindikatih«. Tiste čase je Voranc veliko potoval Leta 1932 je bil zanesljivo še v Berlinu, v Bukarešti v Romuniji ter v Oslu in Reni na Norveškem. Domačim se je istega leta oglasil tudi s kartico iz Aten.
Decembra 1932 so Voranca premestili na delo urednika slovenskega glasila komunistov Delo v Parizu. Nekajkrat se je zadrževal tudi v Orleansu. Nova služba mu je omogočila, da pride tudi v Celovec in se za bežen trenutek sreča z ženo Marijo in hčerkama Vido in Mojco. Takrat so ga orožniki zaprli, že kmalu po novem letu 1933 pa mu je uspelo pobegniti. Vrnil se je na Dunaj, kjer se mu je zelo tožilo po domu, saj ga je zanimalo tudi politično dogajanje v Sloveniji.
V tem obdobju je začel Prežih snovati in objavljati z epsko plastiko, monumentalnostjo in simbolno močjo oblikovane novele o življenju preprostih koroških ljudi. S 1. junijem 1934 se je moral kot urednik Dela preseliti v Francijo (Pariz, Orleans), kjer se je nekoliko ustalil. Začetek leta 1935 je preživel pri začasnem vodstvu na Dunaju, ko pa se je vrnil v Pariz, ga je prvič obiskala žena in se vrnila domov šele, ko je Prežih odpotoval v Moskvo kot delegat na VII. kongres Komunistične internacionale (1935). Na jesen se je vrnil k svojemu običajnemu delu v Pariz, na pomlad leta 1936 pa so ga poklicali na sedež vodstva na Dunaju, mu zaupali naloge organizacijskega sekretarja in sklicali konferenco v Pragi. Tam se je vse izjalovilo, mnogo so jih zaprli, tudi Voranca. Po treh mesecih se je vrnil na sedež vodstva na Dunaju, a so ga čez mesec dni spet zaprli. Z velikim oblikovalnim in pripovednim darom se je Prežih v tem času lotil pisanja romanov (Požganica, Doberdob). Leta 1937 se je vrnil na prejšnjo lokacijo v Parizu, saj je knjigarna Horizons ostala vse do leta 1939 organizacijska točka partijskih delavcev. Od leta 1939 do 1943 je Prežihov Voranc skusil tegobe ilegalnega življenja v takratni Jugoslaviji. Savlje, Devica Marija v Polju, zidanica blizu Mokronoga, Sneberje, Zagreb, Vevče in Ljubljana so bile postaje njegove ilegalne življenjske preizkušnje. V Sneberju je začel pisati roman Jamnica, leta 1939 pa je že izšel njegov roman Požganica, leto pozneje pa zbirka novel Samorastniki in roman Doberdob.
Prežiha so 8. februarja 1943 v Ljubljani aretirali, dolgo zasliševali in zavlačevali s sodno razpravo, tako da je Italija prej kapitulirala. Ko je Ljubljano zasedla nemška vojska, so Voranca odpeljali v zapore v Begunjah na Gorenjskem in naprej v Berlin. Iz berlinskih zaporov so ga premestili v koncentracijsko taborišče Sachenhausen. Od decembra 1943 do polovice januarja 1944 se je Voranc s pismi spet lahko oglašal domačim. Januarja 1945 so ga premestili v zloglasno taborišče Mauthausen. Na srečo so že 5. maja 1945 ameriške zavezniške enote osvobodile taborišče in Voranc je kmalu odpotoval domov. Z vsem srcem se je vključil v obnovo domače doline. Pomagal je pri ustanavljanju kulturnih in gospodarskih ustanov, pri organiziranju ljudske prosvete, založbe Mohorjeve družbe in različnih zadrug v domačih krajih.
Velike pisateljske načrte je zaustavila zahrbtna bolezen. Voranc je dočakal še izid romana Jamnica, potopisnih zbirk Od Kotelj do Belih Vod ter Borba na tujih tleh, zbirke črtic Naši mejniki in Solzic, biserov za najmlajše. Poskusiti pa se je želel tudi v dramatiki. O tem pričajo ohranjeni rokopisni zapiski in nedokončana kmečka drama, ki jo je zasnoval v štirih dejanjih po motivih svojega romana Jamnica. Kmečko dramo je leta 1953 dokončal ter pripravil za oder Herbert Grün in ji dal naslov Pernjakovi. Pisatelj je snoval tudi obširen zgodovinski roman Pristrah o dogodkih na Koroškem v revolucionarnem letu 1848. Roman o pomladi narodov je ostal zasnovan in zapisan v njegovem srcu, edini otipljivi dokaz zanj pa je objavljen odlomek Skrivna bralnica. Prežih se je zdravil tudi v Zagrebu, bil kot ljudski poslanec večkrat v Beogradu, z njegovim zdravjem pa je, žal, šlo strmo navzdol. Nazadnje si je zaželel bolj mile zime v Mariboru in tam umrl 18. februarja 1950, pokopan pa je v rodnih Kotljah na pokopališču ob cerkvi svete Marjete.
Besedilo: Miroslav Osojnik
