Po nekaterih virih je ob križišču na Glavnem trgu (v zgornjem delu Mengša, na križišču proti Gorenjski, Kamniku in Ljubljani) v Velikem Mengšu že leta 1825 stalo zidano znamenje. Verjetno je bilo že staro in slabo, zato so se Mengšani odločili za novo, večje in lepše znamenje. Na praznik sv. Roka, 16. avgusta 1858 je bila velika slovesnost, kjer so blagoslovili veličastno znamenje Marije Device. Slovesna blagoslovitev se je pričela s slovesno mašo v cerkvi. Med pritrkavanjem in streljanjem iz možnarjev so šli verniki in duhovščina v procesiji k znamenju. Tedanji župnik in dekan v Mengšu Ivan Kuralt je imel kratek nagovor, nato pa znamenje blagoslovil.
Na visokem stebru iz rdečkastega marmorja, ki ga je leta 1857 oblikoval kamnosek iz Mengša Tomaž Sirolli je vklesan napis: Mariji Devici brez madeža izvirnega greha spočeti. Postavil Mengeš 1857.
Marijin kip iz litega železa je visok 230 cm in tehta 700 kilogramov. Pripeljan je bil iz Dunaja. Stroške naj bi poravnal tedanji mengeški župnik, drugi stroški pa so bili plačani iz mengeške srenjske blagajne. Po poročilu Janeza Trdine in kaplana Andreja Koblarja naj bi največ denarja za to znamenje dal Mihael Stare, Marijin kip pa naj bi kupil usnjar Andrej Danič.
Kip je bil prvotno rjave barve, podobar Franc Lah ga je leta 1867 pozlatil, takrat pa so dodali tudi zvezde okrog glave. V letu 1870 je znamenje dobilo kovinsko ograjo. Večkrat so ga na novo pozlatili.
Po vojni se je moralo mogočno znamenje umakniti spomeniku NOB. Odstranili so drevesa akacij, ki so krasila okolico znamenja. Vaški vodnjak je še ostal. Kljub uporu domačinov in tudi delavcev, ki naj bi znamenje odstranili so leta 1955 Marijin kip spustili s stebra in ga odpeljali k cerkvi, župljani pa so ga naslednji večer prenesli v cerkev.
Leta 1967 je župnik Štefan Babič dobil gradbeno dovoljenje za postavitev znamenja pred župnijsko cerkvijo sv. Mihaela, kjer ga je ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik leta 1967 blagoslovil.
Viri in podatki o kipu so povzeti iz knjige: Stane Stražar, Mengeš in Trzin skozi čas (1983).
