Marko Munih se je rodil 9. januarja 1936 na Mostu na Soči kot eden izmed treh sinov očetu Zdravku in materi Karolini Dragici. Oče je delal kot tajnik na občini, mama je najprej opravljala tajniška dela, kasneje pa je bila gospodinja. Oba starša sta bila ljubitelja glasbe. Oče je več kot 20 let vodil pevske zbore. Mama pa je bila pevka in je v zboru nastopala kot solistka, prepevala pa je tudi ob spremljavi klavirja, na katerega je igral oče.
Po lastni izjavi se je sin Marko za glasbo začel zanimati sorazmerno pozno – šele okrog 15. leta. Vendar pravi, da je glasbo verjetno že do takrat nosil v sebi, saj se je brez posebnega vpliva ali prigovarjanja staršev odločil, da bo študiral klavir.
Osnovno šolo je Marko Munih obiskoval na Mostu na Soči, nižjo gimnazijo v Tolminu, višjo gimnazijo in vso glasbeno šolo pa v Ljubljani. Diplomiral je 1961. leta, nato se je glasbeno izpopolnjeval v Frankfurtu. Najprej je postal korepetitor, kmalu zatem tudi dirigent orkestra Slovenske filharmonije. Vodil je različne pevske zbore: Vinko Vodopivec, Tone Tomšič, Komorni zbor RTV, Lipa zelenela je, MePZ Zdravko Munih Most na Soči. Velike uspehe je dosegel zlasti z APZ Tone Tomšič, s katerim je prepotoval Evropo, ZDA in Kanado. Veliko zborovskih in orkestralnih del je posnel na gramofonske plošče in kasete. Vrsto let je bil tudi urednik glasbenega oddelka slovenskega radia.
Že leta 1961 je dobil študentsko Prešernovo nagrado za dirigiranje Beethovnove Sedme simfonije, kasneje še dvakrat nagrado Prešernovega sklada, 1983. leta Betettovo nagrado in še številna domača in tuja priznanja.
Danes je Marko Munih poznan zlasti kot vrhunski dirigent, ki ga ljubitelji resne glasbe lahko pogosto občudujejo po radiu in televiziji. Trenutno je zaposlen na RTV Slovenija kot stalni dirigent.
1989. leta je v rojstnem kraju prevzel vodstvo mešanega pevskega zbora, ki se je poimenoval po njegovem očetu MePZ Zdravko Munih Most na Soči. Pod njegovim vodstvom je zbor dosegel določeno kvaliteto, ki jo vzdržuje še danes, čeprav je vodstvo zbora prepustil mlajši domačinki. O uspehih zbora pričajo številne pohvalne kritike.
Da je naš rojak Marko Munih na svoj rojstni kraj zelo navezan, dokazuje tudi dejstvo, da se vanj stalno vrača in si je za svojo družino uredil prijetno počitniško hišico na tako imenovanem Munihovem Kuku. Tu si verjetno nabira energijo za naporno delo. Sam pravi, da za dirigenta niso pomembna leta in bo poskušal, tudi kadar bo že upokojen, ostati na glasbenem področju čimbolj aktiven.
In še ena Munihova zanimiva izjava o liku dobrega zborovodje in dirigenta: „Imeti mora dobro glasbeno razgledanost, biti mora dober psiholog in tudi dober človek.” Vse to Marko Munih zagotovo ima.
