Leta 1959 ga je Miro Oven, takratni direktor, zaposlil na Fructalu kot personalnega referenta. Njegovo delo je bilo sprejemanje novo zaposlenih na Fructalu. Zaposlovali so tudi priložnostne delavce, ki so bili praviloma mlajši/mladoletni delavci. Bili so boljše plačani kot sezonski. Sezonsko so na Fructalu delali tudi pripadniki vojske, sej je bilo v času sezone obsedeno stanje. Takrat so delali tudi popoldan in ponoči.
Septembr, leta 1960, je bil rekrutiranin in verjel je, da bo še tega leta šel na služenje vojaškega roka. A poziva ni dobil. Zatrdili so mu, da bo vpoklican decembra, zato se ni vpisal na študij. Takrat je izgubil tudi mesto personalnega referenta na Fructalu in posledično se je selil iz pisarne v pisarno. V vojsko je nato šel šele marca 1961 in takrat je tudi zapustil Fructal.
Gospod se spominja, da je v času svojega dela na Fructalu izvajal različna dela. Sodeloval je tudi pri urejanju publikacij podjetja za katero je napisal tudi prispevek pod psevdonimom Pepko Lajšta. Za publikacijo je včasih tudi kaj narisal. Publikacijo so takrat razmnoževali s ciklostilom, kar pomeni, da so pisali in risali na matrice. Vodil je tudi osnovnošolske otroke na strokovne oglede po tovarni. Preden je odšel k vojakom, je naredil serijo fotografije vseh uslužbencev v pisarnah.
Med vsemi dogodki, ki so se mu zgodili v času njegovega službovanja na Fructalu, sta se mu v spomin najbolj vtisnila dva.
Nekega dne so naleteli na razbit zid, kramp in prazen sod likerja. Glede na videno, so bili prepričani, da gre za vlom in tatvino likerja. Seveda je prišla policija, a se je izkazalo, da je sod prazen zato, ker so liker zaradi predelave izpraznili v času nočne izmene.
Pri drugem dogodku gre za delovno nesrečo, pri kateri je stroj delavki odnesel del prsta, ki ga je odneslo v eno iz med steklenic. Spominja se, da so vsi iskali tisti del prsta, da steklenica s prstom ne bi zašla na tržišče.
Leta 1960 so uvedli »štampiranje« ob prihodu in odhodu v službo. Nekemu delavcu se ni ljubilo »štampirati«, ker je na delo prihajal kar čez ograjo. Vratar je zato odšel k direktorju po nasvet, kaj naj stori v tem primeru. Odločili so, da bodo tistim, ki bodo zamujali, odtrgali del plačila.
Zanimivo je bilo, da se je na uri včasih prižgala rdeča luč. Vratar je zaposlenil razložil, da s ta prižge, če gre za sum tatvine. V bistvu, pa se je luč prižigala naključno, in vratarju omogočila, da je to osebo pregledal. Tako se spominja, da so nekoč eno iz med delavk prepričali, da ura ve, če kdo kaj izmakne v fabriki. In ravno ona je nekoč dobila nekje miš in jo v torbi nesla iz tovarne, ko se ji je prižgala rdeča luč.
Za računanje so imeli mlinčke in Alfo računski stroj za seštevanje: vtipkali so številke in na koncu za rezultat potegnil ročico. Računski stroj s trakom so imele le računovodkinje za računanje plač. Imeli so tudi blagajno in blagajničarko, ki je hodila po denar. Spominja se, da je v tistem času Fructal kupili limuzino, s katero so blagajničarko peljali na banko po denar.
Gospod Feigel je za svoje delo na začetku prejemal plačo v višini 8.000.000 dinarjev, na koncu pa 12.000.000 dinarjev. Prejemal je tudi delež od dobička.
V času njegovega službovanja so začeli s proizvodnjo sadnih sokov. Prej so delali predvsem marmelade, kompote in alkoholne pijače. Prvi sokovi so bili polnjeni v 2 dl stekleničke. Spominja se tudi, da se je Fructal, pred njegovio zaposlitvijo, imenoval Flores.
Njegova stara mama je delala na Tekstilni. Pod Avstrijo in Italijo je v Tekstilni tulila sirena – tromba za začetek in konec dela. Sirena je piskala večkrat ob točno določenih časih, kar mu je povedal njegov oče, a se danes tega ne spominja več natančno. Ko so v Črnem vrhu slišali to zavijanje »sirene« so rekli otrokom: ˝Atraci molite, nebeška tromba poje˝
