Rojen je bil 13. maja 1895 Pri Gašperju na Mostu na Soči. Po izjavi sorodnikov je bila ta hiša zgrajena okrog leta 1700. V času Mikuževega otroštva je bila tu znana gostilna, kasneje Hotel Soča, nazadnje Hotel Kompas, ki pa je že tri leta zaprt[5]. Morda bo stavba z obetajočo gostinsko šolo znova dočakala boljše čase. Milan Mikuž se je najprej šolal na Mostu na Soči, nato na klasični gimnaziji v Gorici, kjer se je že preizkušal v slikarstvu.
Tu se je namreč spoznal s kasneje znanim slovenskim slikarjem Gojmirom Kosom in z njim vse življenje prijateljeval, čeprav so se njune poti glede strokovne izobrazbe ločile. Gojmir se je namreč po končani gimnaziji vpisal na slikarsko akademijo, Milan pa v 1. letnik novoustanovljene strojne fakultete v Ljubljani. Po 1. letniku je šel študirat v Brno in tam študij tudi dokončal. Kot strojni inženir se je zaposlil v tovarni v Pevmi, a ker so ga začeli siliti, naj se vključi v fašistično stranko, se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil pri železnici. Spet se je veliko družil z Gojmirom in se tudi sam preizkušal v risbi, temperi, akvarelu in olju. Vključil se je tudi v klub Skala, ki je družil ljubitelje gora in plezalce. Tudi sam je bil izvrsten plezalec.
Po upokojitvi 1950. leta se je Milan Mikuž vrnil med svojce na Most na Soči in se zopet bolj intenzivno posvetil slikanju. Naselil se je na materinem domu Pri Gregorcu, kjer si je uredil tudi slikarski atelje. Njegova najljubša motiva sta bila stare tolminske hiše in reka Soča. Več slik je poklonil muzejema v Tolminu in Gorici, nazadnje tolminskemu oljno sliko Sestanek tolminskih puntarjev na Mengorah. Slika je nastala ob 260-letnici tolminskega punta, „da bi si šolarji in drugi, ki obiščejo muzej, bolje zapomnili ta zgodovinski dogodek.”
Veliko njegovih slik hranijo sorodniki, kar nekaj pa jih je tudi pri starih mostarskih družinah. Svoja dela pa je za časa življenja Milan Mikuž razstavljal le v domačih krajih – na Mostu na Soči in v Tolminu. Širši slovenski javnosti je bil predstavljen v krajši oddaji RTV Ljubljana.
Milan Mikuž je po upokojitvi za SAZU zbiral vodna in ledinska imena in pomagal znanemu slovenskemu jezikoslovcu Tinetu Logarju pri raziskovanju mostarskega narečja.
Umrl je 1976. leta in je pokopan na domačem pokopališču.
[5] Hotel je prišel v zasebne roke, vendar ne more prav zaživeti; občasno je odprt, občasno zaprt.
Glej tudi: Milan Mikuž (Primorci.si)
