Kuharji so se udomačiili v teh krajih šele v osemdesetih letih 18. stoletja, saj je takrat priimek Kuhar v Mežiško dolino prinesel Vorančev praprapraded Jurij Kuhar, sin Antona in Neže Kuhar iz male vasi pri Globasnici v zamejski Koroški.
Ivan Kuhar (13.11.1866 – 10.1.1944), tretji Tonejev sin, pa si je najel štibeljc pri Kotniku v Podgori, da je lahko svojo izvoljenko Marjeto Krautberger (11.7.1864 – 25.7.1948) kam „na svoje” peljal. Oktobra 1892 sta se poročila, 10. avgusta 1893 se jima je rodil prvorojenec LOVRO (Lovrenc, Lorenc, ljudsko: Voranc) KUHAR, ki je god prinesel s seboj na svet. Zares je morala biti velika ljubezen, da se je mogočna Kravperška hči s sončnega Preškega Vrha podala v ta samotni svet revnih, a ponosnih bajtarjev in tesarjev. Trpek je tudi Vorančev opis rojstnega doma. V povesti Borba piše o njem: „… v globeli med gozdovi in gorami… koča črna in nizka… V soteski je bilo mrzlo in mračno in zdelo se je, kot bi je sonce nikdar ne osvetlilo. Isto sem čutil tudi vsakokrat pozneje, ko me je življenje dovedlo tod; vsakokrat sem bežal z neko čudno antipatijo od svojega rojstnega doma in vsakokrat me je spremljala misel: Mati! Zakaj nisi bežala pred porodom od tod?” Tudi Vorančeva mati Marjeta je Kotnikovo bajto vse življenje tako občutila. Zimo je še preživela pri Kotniku, čez osem mesecev pa je leta 1894 zbežala na svoj Preški Vrh na Mihelje.
Vorančeva rojstna hiša je dvajset minut hoje od Rimskega vrelca po makadamski cesti v Podgoro. Na njenem mestu pravzaprav sedaj stoji obnovljena hiša, spominska plošča na njej pa priča, da se je v njej 10. 8. l893 rodil Prežihov Voranc. Namesto sedanje spominske plošče bi bila morda bolj primerna slika stare bajte z napisom: Taka je bila tu bajta, ko se je v njej rodil 10. avgusta 1893 Lovro Kuhar – Prežihov Voranc.
Mihelje je Voranc opisoval kot „lep, prijazen kmetski dom”. Na Miheljem je Kuharjeva družina našla kratkotrajen gostaški kvartir (1894 – 1895). Tu se je rodil drugi sin ALOJZ KUHAR (18.6. 1895 – 29.10.1958), ki je prvi od Prežihovih fantov odšel v svet. Po gimnaziji v Celovcu je odšel študirat bogoslovje na Plešivec pri Gospe Sveti. Posvečen je bil 15.7.1918 in bil najprej duhovnik v bližnji domači fari v Črni, nato referent pri jugoslovanskem poslaništvu v Parizu, urednik Slovenca, ambasador jugoslovanske emigrantske vlade v Londonu, prvi izseljenski duhovnik v Angliji in vodja tiskovnega urada za begunce v New Yorku. V svojem času je bil najbolj izobražen Korošec. Dokončal je pet fakultet (teologija, politične znanosti, pravo, ekonomija, zgodovina) in na dveh doktoriral (ekonomija, zgodovina). V Jugoslaviji je bil krivično prezrt in zamolčan. Umrl je v izseljeništvu v New Yorku z nikoli potešenim hrepenenjem po domačem kraju.
Kuharjeva družina se je kar najprej selila. Selitev pa Voranc ni maral in je nove domačije ocenjeval kar po legi krajev. Nicine (senčne kraje) je sovražil, prisojne lege so mu bile pri srcu. In ta, tudi njegovim poznejšim literarnim junakom pod kožo pisan in vtisnjen odpor proti vsemu senčnemu, temačnemu in zaverovanost v luč, sonce, svetlobo sta tako značilna za vsa njegova dela. Dvojnost: svetloba – senca mu je torej poosebljala drugo nravno plat doživljanja: boj med dobrim in zlim. Na Mihelji svet je Voranc torej ohranil lep spomin. O njem tudi piše kot o „nepopisno lepem, odetem v večno sončno luč”.
Na Kravpergu, prastarem domu Vorančeve matere, so bili Kuharjevi najemniki slabi dve leti, od 1895 do 1896, ko je bil gospodar, materin brat, tisto leto na Koglu. Voranc se v začetem (odlomek Skrivna bralnica) in, žal, nikoli dokončanem romanu Pristrah spominja kravperške dimnice.
Naslednja štiri leta (1896 – 1900) so bili Kuharjevi grofovski najemniki na Koglu v Podgori. Z roba, ob košatih lipah, je tudi še danes lep razgled na Kotlje, na Pohorje na vzhodu in na Podjuno na drugi strani. S Kogla je Voranc jeseni 1899 pričel hoditi v hotuljsko ljudsko šolo; s Kogla je gledal požar, ko so Kotlje tega leta gorele; tu je tudi globača, imenovana Pekel, kjer je nabral za mater šopek solzic (šmarnic). Na Koglu se je Kuharjevima rodila hči ANA KUHAR (25.7.1899 – 17.2.1905), ki pa je še ne šestletna hudo zbolela in pri Prežihu umrla.
Kuharjevi so stanovali v stari kmečki hiši pri Prežihu kot najemniki dobrih deset let, od 1900 do 1911, Voranc torej od svojega osmega do osemnajstega leta. Tu se ga je po tedanji šegi prijelo ime te domačije: Prežihov Voranc. To ime je kasneje vzel za svoj pisateljski psevdonim. Tu je začel pisati – o tem priča kamniti spomenik ob stari hiši; od tod je šel prvič v svet. Na Preškem Vrhu so se Vorančevi starši tudi ustalili. Na tem gruntu z več kot tridesetimi hektarji zemlje že od leta 1888 ni bilo več kmečkih lastnikov. Gospodarji so bili tuji gospodje, ki na tej zemlji niso živeli. Kar je bilo negozdnega, so dajali v najem, gozd pa so držali zase in iskali v njem svoj dobiček. Tedaj, ko so Kuharji prišli k Prežihu, so bili lastniki italijanski lesni trgovci. Ob košatem hlevu z gumnom in parno je bil preprost, nizek kmečki dom, ki tak stoji še zdaj, gospodarsko poslopje pa so v zadnjih letih prenovili in preuredili.
Pri Prežihu sta se rodila še dva Vorančeva brata. IVAN KUHAR (30.12.1904 – 26.6.1944) je dokončal kmetijsko šolo v Šentjurju ter zadružno šolo v Ljubljani. Ker je bil potem edina pomoč materi in očetu pri delu na bajti, je hitro osebno in politično dozorel, spoznal krivice velikosrbskega režima in se družil s socialno naprednimi ljudmi. Prežihov Anza je bil torej razgledan kmet, zaveden Slovenec, gospodar na Prežihovi bajti in pisec igre »Koroška kmečka ovset«. Nekaj pred izbruhom 2. svetovne vojne je opravljal tudi uradniške posle v guštanjski hranilnici. V vojni je postal aktivist OF in bil tudi zaprt v Begunjah na Gorenjskem. Še ne štiridesetletnega so umorili nemški policisti v globači pod Prežihovo bajto.
Najmlajši Vorančev brat AVGUST KUHAR (23.8.1906 – 17.10.1964) je po nižji gimnaziji in diplomi na elektrotehniškem odseku tehniške srednje šole v Ljubljani odšel v Francijo študirat in tam opravil tudi žurnalistični tečaj. Služenje vojaškega roka je prekinilo njegov študij, zato se je že leta 1935 zaposlil kot tajnik in urednik Elektrotehničnega vestnika. Petnajst let je potem delal v železarni na Jesenicah, bil na daljšem študijskem potovanju po Avstriji, Češki, Poljski ter Nemčiji in v železarno Ravne prišel kot že formiran strokovnjak za področji racionalizatorstva ter varstva pri delu in širok, zelo pismen kulturnik in dolgoletni urednik Koroškega fužinarja, razgledov ravenskih železarjev. Med drugim je izdal tudi pionirski deli »Delovna varnost« (1954) in »Racionalizacija« (1955).
Kuharji so bili znana in spoštovana družina. Čeprav so bili na tem gruntu le najemniki, je ime po zemlji in domačiji veljalo le za starša in za štiri Prežihove fante. Oče Kuhar pa je bil kmet z dušo in srcem. Voranc je pogosto čul očetove vzdihe: Ah, ko bi ta zemlja, ki jo obdelujem, bila moja, bi delal s čisto drugačnim veseljem…
Dobrih deset let je Vorančev oče posojal svojo ljubezen Prežihovi zemlji, ob tem pa se je oziral, kje bi do česa svojega prišel. Leta 1911 se je to zgodilo. Čisto blizu v soseščini je kupil, ko je bil Prežihov grunt spet naprodaj, spodnji del: Prežihovo bajto in okoli nje v lepi legi nekaj nad pet hektarov setvenega in travničnega sveta in tri in pol hektarje gozda. Sedaj so Kuharjevi končno dosegli, kar so si že dolgo želeli: da so sami svoji gospodarji, da imajo lasten dom in da poženejo trdne korenine v domači zemlji. Voranc je bil tu doma od svojega devetnajstega do devetindvajsetega leta.
Tako smo na kratko sklenili življenjske usode Kuharjevih. Vsi so bili bistri, naravno inteligentni možje.
Vorančeva rojstna hiša je dvajset minut hoje od Rimskega vrelca po makadamski cesti v Podgoro. Na njenem mestu pravzaprav sedaj stoji obnovljena hiša, spominska plošča na njej pa priča, da se je v njej 10. 8. l893 rodil Prežihov Voranc. Namesto sedanje spominske plošče bi bila morda bolj primerna slika stare bajte z napisom: Taka je bila tu bajta, ko se je v njej rodil 10. avgusta 1893 Lovro Kuhar – Prežihov Voranc.
Mihelje je Voranc opisoval kot „lep, prijazen kmetski dom”. Na Miheljem je Kuharjeva družina našla kratkotrajen gostaški kvartir (1894 – 1895). Tu se je rodil drugi sin ALOJZ KUHAR (18.6. 1895 – 29.10.1958), ki je prvi od Prežihovih fantov odšel v svet. Po gimnaziji v Celovcu je odšel študirat bogoslovje na Plešivec pri Gospe Sveti. Posvečen je bil 15.7.1918 in bil najprej duhovnik v bližnji domači fari v Črni, nato referent pri jugoslovanskem poslaništvu v Parizu, urednik Slovenca, ambasador jugoslovanske emigrantske vlade v Londonu, prvi izseljenski duhovnik v Angliji in vodja tiskovnega urada za begunce v New Yorku. V svojem času je bil najbolj izobražen Korošec. Dokončal je pet fakultet (teologija, politične znanosti, pravo, ekonomija, zgodovina) in na dveh doktoriral (ekonomija, zgodovina). V Jugoslaviji je bil krivično prezrt in zamolčan. Umrl je v izseljeništvu v New Yorku z nikoli potešenim hrepenenjem po domačem kraju.
Kuharjeva družina se je kar najprej selila. Selitev pa Voranc ni maral in je nove domačije ocenjeval kar po legi krajev. Nicine (senčne kraje) je sovražil, prisojne lege so mu bile pri srcu. In ta, tudi njegovim poznejšim literarnim junakom pod kožo pisan in vtisnjen odpor proti vsemu senčnemu, temačnemu in zaverovanost v luč, sonce, svetlobo sta tako značilna za vsa njegova dela. Dvojnost: svetloba – senca mu je torej poosebljala drugo nravno plat doživljanja: boj med dobrim in zlim. Na Mihelji svet je Voranc torej ohranil lep spomin. O njem tudi piše kot o „nepopisno lepem, odetem v večno sončno luč”.
Na Kravpergu, prastarem domu Vorančeve matere, so bili Kuharjevi najemniki slabi dve leti, od 1895 do 1896, ko je bil gospodar, materin brat, tisto leto na Koglu. Voranc se v začetem (odlomek Skrivna bralnica) in, žal, nikoli dokončanem romanu Pristrah spominja kravperške dimnice.
Naslednja štiri leta (1896 – 1900) so bili Kuharjevi grofovski najemniki na Koglu v Podgori. Z roba, ob košatih lipah, je tudi še danes lep razgled na Kotlje, na Pohorje na vzhodu in na Podjuno na drugi strani. S Kogla je Voranc jeseni 1899 pričel hoditi v hotuljsko ljudsko šolo; s Kogla je gledal požar, ko so Kotlje tega leta gorele; tu je tudi globača, imenovana Pekel, kjer je nabral za mater šopek solzic (šmarnic). Na Koglu se je Kuharjevima rodila hči ANA KUHAR (25.7.1899 – 17.2.1905), ki pa je še ne šestletna hudo zbolela in pri Prežihu umrla.
Kuharjevi so stanovali v stari kmečki hiši pri Prežihu kot najemniki dobrih deset let, od 1900 do 1911, Voranc torej od svojega osmega do osemnajstega leta. Tu se ga je po tedanji šegi prijelo ime te domačije: Prežihov Voranc. To ime je kasneje vzel za svoj pisateljski psevdonim. Tu je začel pisati – o tem priča kamniti spomenik ob stari hiši; od tod je šel prvič v svet. Na Preškem Vrhu so se Vorančevi starši tudi ustalili. Na tem gruntu z več kot tridesetimi hektarji zemlje že od leta 1888 ni bilo več kmečkih lastnikov. Gospodarji so bili tuji gospodje, ki na tej zemlji niso živeli. Kar je bilo negozdnega, so dajali v najem, gozd pa so držali zase in iskali v njem svoj dobiček. Tedaj, ko so Kuharji prišli k Prežihu, so bili lastniki italijanski lesni trgovci. Ob košatem hlevu z gumnom in parno je bil preprost, nizek kmečki dom, ki tak stoji še zdaj, gospodarsko poslopje pa so v zadnjih letih prenovili in preuredili.
Pri Prežihu sta se rodila še dva Vorančeva brata. IVAN KUHAR (30.12.1904 – 26.6.1944) je dokončal kmetijsko šolo v Šentjurju ter zadružno šolo v Ljubljani. Ker je bil potem edina pomoč materi in očetu pri delu na bajti, je hitro osebno in politično dozorel, spoznal krivice velikosrbskega režima in se družil s socialno naprednimi ljudmi. Prežihov Anza je bil torej razgledan kmet, zaveden Slovenec, gospodar na Prežihovi bajti in pisec igre »Koroška kmečka ovset«. Nekaj pred izbruhom 2. svetovne vojne je opravljal tudi uradniške posle v guštanjski hranilnici. V vojni je postal aktivist OF in bil tudi zaprt v Begunjah na Gorenjskem. Še ne štiridesetletnega so umorili nemški policisti v globači pod Prežihovo bajto.
Najmlajši Vorančev brat AVGUST KUHAR (23.8.1906 – 17.10.1964) je po nižji gimnaziji in diplomi na elektrotehniškem odseku tehniške srednje šole v Ljubljani odšel v Francijo študirat in tam opravil tudi žurnalistični tečaj. Služenje vojaškega roka je prekinilo njegov študij, zato se je že leta 1935 zaposlil kot tajnik in urednik Elektrotehničnega vestnika. Petnajst let je potem delal v železarni na Jesenicah, bil na daljšem študijskem potovanju po Avstriji, Češki, Poljski ter Nemčiji in v železarno Ravne prišel kot že formiran strokovnjak za področji racionalizatorstva ter varstva pri delu in širok, zelo pismen kulturnik in dolgoletni urednik Koroškega fužinarja, razgledov ravenskih železarjev. Med drugim je izdal tudi pionirski deli »Delovna varnost« (1954) in »Racionalizacija« (1955).
Kuharji so bili znana in spoštovana družina. Čeprav so bili na tem gruntu le najemniki, je ime po zemlji in domačiji veljalo le za starša in za štiri Prežihove fante. Oče Kuhar pa je bil kmet z dušo in srcem. Voranc je pogosto čul očetove vzdihe: Ah, ko bi ta zemlja, ki jo obdelujem, bila moja, bi delal s čisto drugačnim veseljem…
Dobrih deset let je Vorančev oče posojal svojo ljubezen Prežihovi zemlji, ob tem pa se je oziral, kje bi do česa svojega prišel. Leta 1911 se je to zgodilo. Čisto blizu v soseščini je kupil, ko je bil Prežihov grunt spet naprodaj, spodnji del: Prežihovo bajto in okoli nje v lepi legi nekaj nad pet hektarov setvenega in travničnega sveta in tri in pol hektarje gozda. Sedaj so Kuharjevi končno dosegli, kar so si že dolgo želeli: da so sami svoji gospodarji, da imajo lasten dom in da poženejo trdne korenine v domači zemlji. Voranc je bil tu doma od svojega devetnajstega do devetindvajsetega leta.
Tako smo na kratko sklenili življenjske usode Kuharjevih. Vsi so bili bistri, naravno inteligentni možje.
