Ravninski del potoka Bistrica se začne pri izhodu iz gozdne soteske. Vsi vodni mlini v tem delu toka Bistrice so bili nameščeni po ravninskem delu šentrupertske doline, od Plavčevega do Stamatisovega mlina, skupaj 10 mlinov.
Potok Bistrica se nekoliko višje od Plavčevega mlina razcepi na dva dela; glavni potok teče po svoji strugi do Šentruperta, manjši kanal, ki je v bistvu mlinščica, saj je bil umetno izkopan, pa teče vzporedno mimo Plavčevega mlina oziroma mimo zdajšnje Izletniške kmetije Možina, tovarne Plasta ter se v Šentrupertu izlije v Bistrico. Ta del vode se imenuje Derečinka in je poganjala kolesa Plavčevega in Cjanovega mlina. Nekaj metrov nižje od izliva se združeni potok Bistrica znova razcepi na dvoje. Manjša struga – mlinščica je poganjala Frelihov in Kotarjev mlin, nato pa se je na Poštajah zopet izlila v Bistrico.
Pri izhodu Bistrice iz gozdne soteske se na potoku Bistrica v Dragi nahaja prvi v nizu mlinov na spodnjem toku potoka Bistrica imenovan Plavčev mlin, ki je bil v lasti družine Kregelj. Mlin ne stoji na pravem potoku Bistrica, ampak na vodi, ki se imenuje Derečinka.
Na Derečinki je v vasi Kamnje do 70. let 20. stoletja deloval Cjanov mlin, tudi Ruperčičev mlin, last družine Ruperčič; v preteklosti imenovan tudi Šklandrov mlin, po prejšnjih lastnikih. Ko so pred leti v Kamnju obnavljali Cjanov mlin, so na njem odkrili napis Šklandrov malen. Predniki Hribarjevih, po domače Šklandrovih, iz Kamnja so bili namreč lastniki poznejšega Cjanovega mlina. Prednik Šklandrovih je na tem mlinu bolj slabo gospodaril, zato je pozneje opustil to dejavnost in mlin prodal ter kupil domačijo višje v vasi. Mlin so konec 20. stoletja iz Kamnja v celoti prestavili v Tehniški muzej Slovenije v Bistri. Kot muzejski eksponat deluje še danes.
Kotarjev mlin na potoku Bistrica v Šentrupertu je stal v severovzhodnem delu Šentruperta. Mlinarska hiša je pritlična stavba iz leta 1867 z mlinom in bivalnimi prostori pod isto streho. Mlin na štiri pare kamnov so do okoli leta 1967 poganjala štiri vodna kolesa na lopate. Hiša še stoji, notranja oprema je delno ohranjena. Mlin je zaveden v Registru nepremične kulturne dediščine (EŠD 18393). Glede na ustne vire naj bi bila poleg mlina v preteklosti tudi žaga.
Rugljev mlin se je nahajal na potoku Bistrica, ko je le ta zopet združena, na mestu, ki se imenuje Gmajna. Po domače so domačiji rekli pr Žagarčki. Poleg mlina je delovala tudi žaga.
O Starčevem mlinu na potoku Bistrica in mlinu v Rožni dolini ni znanih podatkov. V vasi Bistrica je na potoku Bistrica deloval tudi Sitarjev mlin.
Grebenčev mlin oziroma Mlin Grebenc stoji ob potoku Bistrica v njenem spodnjem toku v vasi Bistrica. Z mlinarstvom so se na zdajšnji lokaciji začeli ukvarjati leta 1896, ko so na mestu, kjer je stala kovačija, postavili mlin na kamne. Prve stranke so bile predvsem okoliški kmetje, ki so pridelali manjše količine žit. Mlevske usluge se je plačevalo na podlagi kmečke menjave – pšenica se je v določenem razmerju menjala za moko in otrobe. Leta 1992 je mlin prevzel sin Milan Grebenc ter ga zaradi razširitve trga in tehnološkega napredka ponovno posodobil. Glavna sprememba je bila povečanje kapacitete mletja in sprememba pogona z vodnega na električni. V letu 2011 so ponovno povečali kapaciteto mletja na 1 tono na uro. Leta 1996 pa so odprli pekarno in začeli z izdelavo kruha in pekarskega peciva pod blagovno znamko Pekarna Bistrica.
Zadnji mlin na potoku Bistrica pred njegovim izlivom v reko Mirno je bil Stamatisov mlin. Spiridon Stamatis je imel v lasti žago; glede na ustna pričevanja naj bi bil poleg žage tudi mlin.