Naš razrednik Jure Zdovc ni bil samo izvrsten učitelj slovenščine in nemščine, ampak tudi zelo dober vzgojitelj. Koliko dobrih nasvetov je znal posredovati kar med uro, predvsem pa pri razrednih urah. Res smo ga spoštovali in ga pogrešali, če ga kdaj ni bilo (bolezen, orožne vaje …).
Bilo je v 7. razredu, ko smo bila nekatera dekleta malo skregana. Razrednik je opazil in na razredni uri govoril o pomenu prijateljstva. Zatem je pred tablo poklical sprte strani in s sošolko Marijo sva si morali seči v roke, se pogledati v oči in obljubiti, da bova odslej strpni druga do druge. Sprava je bila uspešna. Na poti domov sva se odslej na dooolgo pogovarjali. In šolski spis o prijateljstvu sem napisala za odlično!
V razred je prišla fletna mlada učiteljica glasbe. Med hojo do katedra je je ušel en glasen „prdec”. Po razredu se je zaslišal smeh. In kako se je odzvala: „A še nikoli niste slišali flavte?”
Zanimive in vzgojne so bile ure pri telovadbi. Ne vem, koliko je bil takrat star (za nas zelo!) tovariš Pavlič, ko je skočil na bradljo in nam od tam razlagal, kako se je treba vsako jutro z mrzlo vodo umiti do pasu. Brrr.
V 3. razredu je bilo treba znati poštevanko – tudi opolnoči. Tov. Ivaniševič, srčno dobra in prijazna do vsakega, je po hitrem postopku preverila, kako nam gre. Če nisi takoj odgovoril, si s kratko šibo dobil „packo” na roko. Zelo hudo mi je bilo, ker sem bila med njimi, njej pa še bolj in se nam je opravičevala.
V 4. razredu se je tovarišica Vilma Kogelnik razjezila na nas in nas je po pouku zaklenila v razred. Zasmilili smo se ji in je šla v pekarno po kruh in nam ga razdelila.
Še zdaj slišim glas najljubše in najbolj materinske učiteljice Marte Lešnik, kako nas je učila pomivati posodo in napraviti čokolado – v največje veselje moje mame.
Se spomnite, kako smo v nižjih razredih odhajali iz šole? Postavili smo se v vrsto. „Mirno! Za domovino s Titom – NAPREJ!”, smo se zadrli in odleteli. Hodila sem v četrti razred, ko mi je mama naročila, naj se grem prijavit k uram klavirja. Na poti od spodnje šole do zgornje me je Marko uspel pregovoriti, da je to učenje zelo težko in naj ne hodim. Ostalo je pri tem in še zdaj mi je žal. V 7. razredu smo se namenili na končni izlet na Lisco. Pripeljali smo se do Blance in ker je preveč lilo, smo se z naslednjim vlakom vrnili. Izleta se posebej dobro spominjam, ker sem takrat prvič pila malinovec.
Na igrišču za šolo smo se v odmoru za malico igrali Ali je kaj trden most, Rdeče češnje rada jem, Fuč, Gnilo jajce in morda še kaj.
