Kranj, mesto na konglomeratni skali med rekama Savo in Kokro, je nastalo na pomolu, ki je z obeh strani varovan z globokima koritoma rek. Zlasti korito reke Kokre je obdano z globokimi, strmimi in težko prehodnimi bregovi. Pod skalnatim pomolom se reki združita in plitvina pod pomolom ponuja edini varen prehod čez reko. Najstarejša zgodovina Kranja sega približno v leto 1500 pred našim štetjem, o čemer pričajo ostaline lesenih stavb, ki so jih našli leta 2010 na Pungratu. Kako so reki prečkali nekoč, je stvar interpretacije, zgodovinski viri pa prvi most čez deročo reko Savo omenjajo že v srednjem veku. Zaradi divje reke so imele mestne oblasti velike stroške z vzdrževanjem mostu. Na mostu je stal lesen križ, od 18. stoletja dalje pa tudi kip sv. Janeza Nepomuka, ki je zavetnik vseh, ki imajo opraviti z vodo (čolnarjev, ribičev …).
Najstarejša upodobitev Kranja je grafika iz leta 1649. V Topografiji avstrijskih provinc (Topographia provinciarum Austriacarum) jo je objavil topograf in bakrorezec Matthäus Merian (1593–1650) iz Frankfurta ob Maini. Na sliki je dobro viden most, ki povezuje oba bregova Save. Na desnem bregu Save je dobro vidna tudi cerkev sv. Martina, ki so jo zaradi poplavljanja Save porušili in zgradili novo na Šmartinu.
Najstarejša znana fotografija Kranja datira v čas pred izgradnjo gorenjske železnice v letih 1869/1870. Desni breg Save je še nepozidan, ključno mesto fotografije je lesen most čez Savo, kjer se na levem bregu v simetriji s Storžičem dviga mesto Kranj. Avtor fotografije je bil Christian Paier (1839–1895).
Leta 1909 so most zaprli za vozni promet in začeli z gradnjo novega. Nov betonski most čez Savo je gradilo podjetje z Dunaja, E. Gärtner, za nadzornika pa je bil določen c. kr. stavbni adjunkt deželne vlade Karel Orel. Prvič se je čez most peljalo 4. oktobra 1909. Novi most je bil dolg 130 m, zgrajen na treh stebrih. Cena mostu je bila 500.000 kron. Štirje loki iz betona so bili na razdalji 30 metrov. Problem, na katerega so uporabniki mostu opozorili, je bila nezadostna razsvetljava. Most je opravljal svoje delo do začetka druge svetovne vojne. 10. aprila 1941 je most razstrelila starojugoslovanska vojska, ki se je umikala pred nemško armado. S tem je bila uničena edina povezava med obema bregovoma Save. Okupator je zgradil lesen most severno od klavnice, za pešce pa leseno brv ob porušenem betonskem mostu. Po vojni so most čez Savo obnovili.
Drugi najstarejši most v Kranju je t. i. hujanski most. Most je bil dolga desetletja edina povezava mesta z naselji na levem bregu Kokre. Ko so leta 1876 zgradili most čez Kokro na Primskovem, je hujanski most postal nepotreben, zato se je občina odrekla njegovemu vzdrževanju. Prebivalci Huj in Klanca so se za most zavzeli ter ga obnavljali na lastne stroške. Leta 1982 so most obnovili pripadniki nekdanje jugoslovanske armade. Dotrajanost in leta nevzdrževanja so povzročila, da se je most leta 2015 udrl pod težo tovornjaka ob izgradnji komunalne infrastrukture Gorki. Novi most je zaprt za avtomobile, malenkost širši ter namenjen le pešcem, kolesarjem in motoristom.
Leta 1827 so na najožjem delu kanjona reke Kokre zgradili kamnit most. Po pol leta so se kamniti bloki zvalili v reko Kokro in most se je porušil. Postavili so nadomestno leseno brv za pešce, promet pa se je spet preusmeril na hujanski most.
Leta 1876 so zgradili železni most čez reko Kokro na Primskovem. Zaradi zahtevnega terena in novega načina gradnje so ga zgradili po principu železniških mostov. V letu 1928 je Kranj dobil nov betonski most čez reko Kokro. Tehnično gledano je bila njegova gradnja ena najzahtevnejših v Sloveniji. Ob koncu petdesetih let je občina most razširila za širino pločnikov, obenem pa so podrli tudi nemške bunkerje. Most je bil nazadnje obnovljen med letoma 1993 in 1995, ko so bili utrjeni podporni temelji, most ojačan, še malce razširjen in v zgornjem delu dodelan.
Kranjsko mestno jedro je bilo z levim bregom Save prvič direktno povezano pred drugo svetovno vojno. Ideja o gradnji je tlela že ob koncu 19. stoletja, uresničili pa so jo konec tridesetih let 20. stoletja. Eden glavnih razlogov, zakaj šele takrat, je bilo dejstvo, da so v istem času kranjsko pokopališče prestavili iz današnjega Prešernovega gaja na mesto, kjer je pokopališče danes. Lesen most so slavnostno odprli leta 1938, povezoval pa je desni in levi breg Kokre za župniščem. Prej je globoko spodaj v kanjonu bregova povezovala le Fockova brv. Lesen most je bil znamenitost, saj je lesen lok meril 85 metrov in je bil največji v srednji Evropi. Vendar les ni dolgo zdržal bremena. Že leta 1940 se je začel rahlo nagibati. Most so najprej zaprli za promet, po vojni pa je bil vse manj varen tudi za pešce. Leta 1946 so most razstrelili in nato še zažgali. Za nadaljnjo povezavo je kar nekaj let skrbela viseča brv iz leta 1947, ki je visela na žici razstavljene žičnice iz Puterhofa.
Leta 1960 so začeli graditi današnji kokrški most čez reko Kokro. Ob tej priložnosti so podrli stavbo, imenovano Podrtina, ki je bila v 19. stoletju zgrajena na lokaciji, kjer je po požaru leta 1749 zevala praznina. Novi most je načrtoval Miloš Miklič.
Kranj ima še tri pomembne mostove. Prvi je most čez reko Savo pri Planiki, ki je še vedno širok le 2 metra in katerega nosilnost je že rahlo kritična, na kar opozarja tudi prometni znak, da je most primeren le za en avto. Naslednji most, ki je v Kranju nujno potreben obnove, je most čez reko Savo na dnu obvoznice. Največji in najnovejši kranjski most pa je t. i. delavski most čez Savo, ki je bil zgrajen leta 1981. Ime je dobil po razlogu gradnje, da bi se prebivalcem stanovanjskega naselja Planina, ki so delali v tovarnah Sava in Iskra močno skrajšala pot v službo.
