Na koncu nazaj na začetek
Pogled na ohranjena likovna dela Thee Schreiber Gammelin po besedah akademske slikarke in restavratorke Jasne Radšel razkriva nadarjeno mlado ustvarjalko. Med njenimi prvimi deli – najstarejše ohranjeno je nastalo leta 1922, ko je imela šestnajst let – prevladujejo krajine, motive pa je iskala v okolici doma.
Dela iz leta 1924, na primer risba akta, že pričajo o bolj studioznem pristopu, pod mentorstvom slikarke Henny Deppermann. Lavirane risbe in risbe s svinčnikom iz leta 1928 – takrat naj bi že študirala na akademiji v Stockholmu, dokazano pa je imela tesne stike s slikarko in kiparko Ellen Roosval – kažejo na velik napredek v risbi in poznavanju anatomije. Viden je študijski pristop, ki govori o tem, da je risala pod mentorstvom.
Portret moškega s pipo, ki je nastal leta 1931, ob Theinem prvem obisku Celja, še kaže vplive študijskega pristopa k risbi. Nadaljnja dela iz tridesetih let prejšnjega stoletja, po njeni selitvi v Celje, pa kažejo na popoln preobrat; iz tega obdobja so ohranjene skoraj izključno ilustracije za literarna dela Alme M. Karlin. Pri tem je uporabljala različne slikarske tehnike: akvarel, risbo s svinčnikom, perorisbo, pastel in olje na platnu. Morda ilustracija ni bila njeno močno področje, vsekakor pa je videti, da se kot slikarka ni več razvijala. Morda je prednost pred likovnostjo – pod močnim vplivom teozofije – dala vsebini.
Iz zadnjega obdobja njenega ustvarjanja, v desetletjih po smrti Karlinove, je ohranjenih zelo malo del, med drugim več portretov papeža Janeza XXIII. ter dve krajini – Pečovnik in Baltik –, ki pričajo o tem, da se je vrnila k portretu in krajini iz prvega obdobja svojega ustvarjanja, vendar svojih začetkov ni presegla.
