Z gradnjo kolodvora južne železnice so pričeli že leta 1847.
Gradnja dvonadstropnega postajnega poslopja, dolžine 66 metrov in širine 12 metrov, se je pričela 1847. leta, dokončali pa so jo aprila 1848. Postajno poslopje v neoromanskem slogu, zgrajeno po načrtih z Dunaja, je po končanih delih delovalo veličastno. Na strehi je bil lesen zvonik z uro, tipičen simbol železniških postaj državne južne železnice. Ob potresu leta 1895 se je zrušil.
Kmetijske in rokodelske novice so aprila 1847 objavile sledečo vest:»Zidanje Ljubljanskiga kolodvora (Bahnhof) za železnice se bo začelo maliga serpana, de bo zidôvje do zime pod streho prišlo. Ljubljanski kolodvor, ki pride blizo Molinove predilnice, je kolodvor druziga reda in bo – kakor smo slišali – 800 sežnjev dolg. –Železnica do Ljubljane bo mende do jeseni prihodnjiga leta dokončana.«
12. julija leta 1848 pa so ljudje v Kmetijskih in rokodelskih novicah lahko prebrali naslednjo novico:»Pretečena sobota je bila Ljubljančanom imenitin dan. V gledišu pervikrat po veliko létih slovenska vesela igra – v kolodvoru železnice pa veselica delavcov, ki so vunanje zidovje poglavitniga pohištva dokončali. Pa kaj nam pomaga, de bo kolodvor Ljubljanski (Bahnhof) že létos dokončan – kjer je še v Zalogu toliko dela, še več pa med gorami poleg zidaniga mosta! Še prihodnje léto je mende ne bomo imeli železnice do Ljubljane; do tistihmal bojo vendar naši priserčni Ljubljančanje šli na železnico – ne pa, kakor zdej sploh pravijo – na ajzenpôn!!!«
Jože Jenko v Kroniki slovenskih mest navaja nekatere zanimive informacije o gradnji:»… za zidavo postajnega poslopja, za polaganje tirnih naprav ter za postavitev skladišč klančine, kurilnice in remize je rabila železniška uprava prostor v dolžini 800 sežnjev, t. j. 1 km in 530 metrov. Nadzorstvo nad gradnjo je vodil inženir Ferd. Hoffmann, ki je imel svojo pisarno v Klečah pri Dolu. Podjetnika, ki sta prevzela vse delo, sta se zvala Benjamin Pichler in Jože Stare …« Jenko še zapiše, da so za uravnavanje ploskve, na kateri je stalo postajno območje, potrebovali ogromno maso nasipnega materiala. Zgodilo se je, da so ljudje, ki so bili zaradi gradnje izgubili parcele in domove, prepovedali nadaljnja dela. Spore zaradi nenatančnega merjenja posesti je poravnal mestni magistrat, ki je posestnikom namenil odškodnine ali 4 % zamudne obresti, ti pa so gradbeni sekciji podelili kose posesti. Zgradba kolodvora je stala 412.619 forintov ter je imela skoraj isto fasado kakor leta 1934. Samo nekaj prizidkov na vzhodni in zahodni strani je več … Navaja še:»Poslopja te velikosti so bila zgradbe druge vrste ter so bila podobna oziroma enaka onim v Celju in Zidanem mostu. Za one čase so bile take zgradbe „veličanska, kot kakega kneza poslopje”… Na južnem koncu so nehali tiri ob bivši Dunajski cesti. Nasproti postajnemu poslopju je stala kurilnica, kjer je bilo prostora za 15 lokomotiv. Tudi delavnico-podružnico smo imeli. Ta je služila za popravljanje lokomotiv in železniških vagonov, za kar so uporabljali 24 raznih strojev. Posebnost takratnega kolodvora je bila ta, da sta bila prva dva tira, ki sta tekla ob zidu postajnega poslopja, v dolžini 47 sežnjev, t. j. ca. 90 metrov, popolnoma pokrita. Sedanjega pokritega perona takrat še ni bilo.«
