Čitalnice veljajo za posebnost slovenske zgodovine, saj so poudarjale slovensko besedo in spodbujale nacionalno identiteto pri Slovencih. S svojim izobraževalnim in razvedrilnim programom so nagovarjale slovenski narod v mestih in na podeželju. Poleg plesa in veselic so bile del čitalniškega programa tudi glasbena in gledališka dejavnost ter različna predavanja, govori in razprave.
V okviru čitalnic so nastajale knjižnice, ki so jih imenovali “narodne bukvarnice”, in so ponujale skromen knjižnični fond s knjigami, ki so jih knjižnici velikokrat podarili duhovniki, učitelji in premožnejši krajani. Čitalnice so knjige kupovale pri založbi Slovenska matica, na izbiro pa so imele tudi slovenske in tuje časopise. Na slovenskem ozemlju tedanje Avstrije so čitalnice v razmahu nastajale med letoma 1860 in 1900. Njihovo odprtje so pripravili zelo slovesno, z okrasitvijo prostora in s posebnim kulturnim programom. Godba je zaigrala slovenske budnice, ljudje so čitalnici vzklikali “živijo” in “slava ji”, odprtje pa so obiskali tudi gostje iz drugih slovenskih čitalnic. Slovesnost so zaključili s plesno veselico. Podobno so leta 1883 otvorili tudi Narodno čitalnico v Šmarju pri Jelšah. Svobodomiselni, izobraženi in narodnozavedni Šmarčani so med prebivalci šmarskega trga in okolice s pestrim kulturnim programom v okviru čitalnice širili slovensko kulturno in narodno zavest. V Šmarju je zaživelo kulturno življenje. Iz čitalnice se je postopoma razvila današnja Knjižnica Šmarje pri Jelšah, ki je v preteklih desetletjih delovala pod različnimi pogoji, vendar je ves čas ohranjala in bogatila poslanstvo nekdanje čitalnice.
