Med prvo svetovno vojno je bil v Celju nameščen nadomestni bataljon 87. pehotnega polka. Ta je sprejemal rezerviste, vpoklicane obveznike ter ozdravljene bivše ranjence in obolele, ki jih je najprej usposobil za vojaško službo, nato pa iz njih vsak mesec ali mesec in pol oblikoval pohodne stotnije ter jih kot dopolnitev izgub pošiljal polku na bojišče.
V Celju je bila oktobra 1918 za odhod na italijansko bojišče pripravljena nova pohodna stotnija z naborniki, a so se pod vplivom močne jugoslovanske ideje in določenih posameznikov temu uprli in 27. oktobra odpovedali pokorščino. Poveljnik nadomestnega bataljona podpolkovnik Ernst Skallitzky je skušal stotnijo pomiriti, a ni uspel. Vojake je nagovoril rezervni črnovojniški nadporočnik in istrski deželni poslanec Ivo Sancin. Pod vplivom njegovega govora so vojaki začeli navdušeno nazdravljati Jugoslaviji. Sancin je skupaj s predsednikom celjskega Narodnega sveta dr. Ernestom Kalanom 28. oktobra v Narodnem domu sklical sestanek slovenskih častnikov in podčastnikov. Na njem so se dogovorili o Sancinovem prevzemu polkovnega poveljstva 87. pehotnega polka v Celju.
Naslednjega dne je bila v Ljubljani slovesno razglašena ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Novonastali državi so takrat prisegli prvi vojaki in častniki nove slovenske vojske, ki je nastala iz slovenskih jeder nekdanjih avstro-ogrskih polkov. Kmalu zatem, najbrž 1. novembra, je Narodnemu svetu v celjski vojašnici priseglo še tamkajšnje vojaštvo. Vsi častniki in vojaki, ki so takrat še nosili avstro-ogrske uniforme in še nekaj časa imeli tudi svojo staro polkovno številko 87, so si na kape pripeli kokarde iz trakov v slovenskih narodnih barvah. Ker je vojakov primanjkovalo, je narednik Fran Roš sestavil poziv za obrambo domovine, ki je bil poslan vsem občinam na celjskem območju in odziv nanj je bil kmalu dovolj velik, da so lahko začeli opravljati najbolj nujne naloge. V prvih novembrskih dneh se je z italijanskega bojišča domov vračal tudi frontni 87. pehotni polk, ki je 10. novembra pred Narodnim domom v Celju s predajo polkovnega poveljstva majorju Benu Puteaniju uradno zaključil svojo 35-letno zgodovino. Jeseni 1918 so iz ostankov 87. pehotnega polka ustanovili Celjski (peš)polk, ki je bil sestavni del slovenske vojske Države SHS. V tem času je imel 65 častnikov, 1.005 podčastnikov in vojakov ter 50 strojnic in 35 konj. Svetovna vojna se je končala, toda dolgo pričakovani mir še ni napočil. Začenjal se je boj za meje. Že 6. novembra je v boj za severno mejo proti Koroški s prostovoljci krenil nadporočnik Franjo Malgaj, celjski vojaki pa so nato na pomoč priskočili generalu Rudolfu Maistru in v Mariboru z okolico razorožili nemško zeleno gardo. Zatem so bili poslani na avstrijsko Koroško, kjer so se v okolici Velikovca in Prevalj, maja 1919 pa še pri Črni na Koroškem udeležili bojev za slovensko severno mejo. Medtem je 1. decembra 1918 prišlo do združitve Države SHS s Kraljevino Srbijo. Nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev sprva slovenski vojski ni prinesel sprememb, saj je ta svojega obrambnega ministra in generalštab v Ljubljani ohranila do konca januarja 1919. Slovenske polke so reorganizirali poleti 1919 in te organizacijske spremembe vojske so tudi pri Celjskem (peš)polku povzročile večje spremembe. 21. junija 1919 je slovenskega polkovnega poveljnika polkovnika Ivana Kocha zamenjal generalštabni podpolkovnik Slavko Kvaternik, 22. junija pa je bil polk preimenovan v 46. »pešadijski puk«. Po ukazu z dne 7. novembra 1919 je ta 11. novembra dobil novo številko 39. Popolna demobilizacija je bila opravljena maja 1920. O slovenskem celjskem polku ni bilo več sledu, Celjani in okoličani so od takrat praviloma vojsko služili porazdeljeni po raznih vojašnicah na skrajnem jugu nove države.