Mali Bled, biser Šaleške doline, letovišče Velenjsko jezero in še bi se našlo superlativov, s katerimi so označevali nekdanje velenjsko Turistično jezero. Danes ga poznamo pod imenom Škalsko jezero, v tistih časih pa so ga imenovali tudi Velenjsko jezero. Restavracijo in kopališče so slavnostno odprli leta 1953 in že takoj je zaslovelo. Ne le med Šalečani, kmalu so pričeli prihajati gostje iz Maribora, Ljubljane, Zagreba in celo iz Beograda. Sledili so jim turisti iz tujine, ki so v šestdesetih letih predstavljali večino obiskovalcev. Ob jezeru je bil sprva letni kino, nato so zgradili bungalove in kamp, sredi petdesetih let nogometni štadion in igrišče za rokomet ter košarko, temu je sledilo igrišče za mini golf.
Kot skorajda vse zgodbe o nastanku novega Velenja, je tudi nastanek Turističnega jezera svojevrstna mešanica dejstev in mitologije, ki ju prežema vizionarstvo »očeta Velenja« in tedanjega direktorja premogovnika Nestla Žganka ter entuziazem prebivalcev, ki so z udarniškim delom neposredno sodelovali pri nastajanju novega mesta. V biografiji Rdeči kralj Nestl Žgank obuja spomine na to, kako je iz popolnoma zanemarjenega in z goščavo obdanega Škalskega jezera nastala restavracija Jezero, naselje počitniških hišic in preostala turistična infrastruktura: »»Kaj misliš, Čuk (inž. Franc Čuk – op. avt.), kaj bi se dalo narediti s temi »tajhti«? Če že iz zemlje potegnemo toliko in toliko premoga in s tem na nek način uničujemo površje, ki se ugreza in ga zaliva voda, dajmo vendar nekaj narediti« (…) kmalu sva skupaj prišla do zamisli, da bi lahko uredili okolico jezera, postavili prijetno restavracijo in začeli jezero uporabljati v turistične namene. (…) V mislih sem že videl lepo urejena kopališča, množice kopalcev, restavracijo z vrtom in tudi veliko turistov, ki bodo prihajali od vsepovsod. Zadovoljna sva se vrnila na upravo, jaz pa sem še isti dan v Ljubljano poklical arhitekta Otona Gasparija …««