19. stoletje je bil čas, ko so sodobni gospodarski procesi ustvarili nov družbeni sloj premožnega meščanstva in inteligence. S padcem srednjeveških mestnih obzidij so se meščani začeli obračati navzven, v odprti kmetijski in gozdni prostor na obrobju mest in pod vplivom razsvetljenske ideje „nazaj k naravi” skušali v tem, na novo odkritem ambientu uresničiti potrebe po svobodi in gibanju.
Oboje je preraslo v nov življenjski ideal; mestno prebivalstvo je iskalo zdravja, oddiha in zabave v sicer negovani, vendar še neokrnjeni naravi. Oblasti so se začele načrtno posvečati urejanju kmetijskih in gozdnih prostorov na obrobju mest, da bi meščanom omogočile stik z naravnim zaledjem. Vsa večja srednjeevropska mesta in po njihovih zgledih tudi Ljubljana, Maribor in Ptuj so predvsem v drugi polovici 19. stoletja postopoma dobila promenadne povezave mesta z okoliško pokrajino. Ob mestih so se postopoma razvile večje parkovne ureditve, namenjene različnim oblikam družabnosti, vendar tudi počitku, razmišljanju in uživanju naravnih lepot.
Novim družbenim tokovom se je pridružilo tudi Celje, ki je ob spodbudi novega kapitala, pridobljenega iz razvijajoče se industrije, železniškega prometa, hmeljarstva in trgovine, na obrobju starega mesta začelo urejati prve parkovno urejene nasade. Tako so nastali smrekov gozdič na Jožefovem hribu s sprehajalnimi stezami, Mala Glazija ob Ljubljanski cesti, kjer so že leta 1828 zasadili obrobne drevorede, uredili poti in je predstavljala prvi celjski park, park ob gledališču in večje strnjene zelene površine med Maksimiljanovo cerkvijo in sv. Duhom. Na jugu in vzhodu se je mesto približalo svojemu naravnemu obrobju in preko Kapucinskega mostu čez Savinjo komuniciralo s svojim južnim hribovitim območjem – Miklavškim hribom, Anskim vrhom in Liscami. Hribi so predstavljali značilno krajinsko kuliso mesta, ki jo je na vzhodu obogatil še Grajski hrib z razvalino. V slogu klasicizma so iz mesta k pomembnim sprehajalnim in razglednim točkam vodile ravne, senčne drevoredne poti: čez Voglajno na Kalvarijo, na Jožefov hrib, pod Grajski hrib in vzdolž severne mestne vpadnice do posestniških dvorov na podeželskem obrobju mesta (Rožni, Gozdni in Kristinin dvor, Spodnji in Zgornji Lanovž itd.).
