Družina se je v Kranju težko preživljala, po drugi strani pa je bila njihova duhovna hrana bogata – z izobraženim, ustvarjalnim, radovednim in ljubečim očetom ter skrbno in načitano mamo so otroci rasli v razgledane in kulturno senzibilne mladostnike.
Ivanova žena je živela tipično življenje tedanjega časa – »čuvarke ognjišča«, kot ji je rekla hči Bazilija – predvsem je bilo to celodnevno garanje za preživetje številne družine, ob večerih pa je, utrujena, a ljubeča, prisluhnila možu in ga spodbujala v njegovem literarnem prizadevanju. Vsa družina je »nihala z njim«, veselili so se njegovih uspehov, še bolj pa so občutili neuspehe in kritike.
Najtežje je bilo, ko je mama Franica leta 1922 zbolela in je morala na operacijo v Ljubljano. Ivan je ostal sam s štirimi otroki. Ker ni bilo nikogar, ki bi jim pomagal, so se za ta čas preselili v sirotišnico. Čeprav so sestre usmiljenke lepo skrbele zanje, bivanje v tuji hiši brez mamine ljubezni nikomur ni ostalo v lepem spominu. Otroci so se vedli kot iztirjeni, najstarejša hči Nataša je nehote postala nadomestna mama, oče Ivan pa se je osebju odkupoval s pretirano hvaležnostjo. V obupni želji po ženini ozdravitvi je vraževerno sežgal rokopis tragičnega romana Bogovec Jernej in ga kasneje napisal še enkrat.