Nekajletno mirovanje celjskega big banda ni nakazovalo njegovega dokončnega zatona. Bližala se je petindvajseta obletnica orkestra, ki mu je ravno za ta srebrni jubilej ponovno uspelo nastopiti v polni sestavi pod vodstvom Vendelina Videca.
Kmalu po prevzemu umetniškega vodenja orkestra, leta 1971, je pripravil in izvedel letni koncert, ki je od takrat naprej postal tradicionalen. Šele v sedemdesetih letih, ko so Žabe po srebrnem jubileju zadihale na novo, so se začele razgledovati po glasbenih dogajanjih v širšem prostoru. Nanje so vplivali orkestri iz Ljubljane, Zagreba in Beograda, kjer so delovali visokokakovostni plesni in jazz orkestri.
K nastopom so pritegnili tudi znane slovenske soliste zabavne glasbe, tudi Celjane, ki so si našli svoj poklic v Ljubljani, občasno pa so se vračali v Celje in »pomagali« pri nastopih plesnega orkestra. K sodelovanju so pritegnili mnoge slovenske skladatelje: Bojana Adamiča, ki je za tridesetletnico orkestru napisal glasbeni potpuri, Atija Sossa, Janija Goloba, Ussarja Wernerja in Jožeta Privška. Tudi nekateri člani orkestra so se ukvarjali z aranžiranjem: Benjamin Ževart, Norbert Drugovič mlajši, Milan Ferlež, Vincenc Prelog in Vendelin Videc. V zadnjem obdobju delovanja Žab pa se je kot komponist predstavil tudi Roman Fonda.
V tem času so Žabe »regljale« predvsem v Celju in okolici. Sodelovale so na raznih športnih in zabavnih prireditvah. V letu 1975 gostujejo s svojim koncertnim programom v Slovenskih Konjicah in izmenjajo koncertna gostovanja z zabavnim orkestrom iz Maribora. V okviru jubilejnih prireditev ob 30-letnici imajo samostojni 30-minutni nastop orkestra v prvem programu Radia Ljubljana in v hotelu Argonavti v Novi Gorici.
Ob praznovanju 30-letnice, leta 1976, so Žabe prvič nagrajene za njihovo uspešno delovanje in prejmejo Priznanje kulturne skupnosti Celje in Bronasti grb Mesta Celja. Ob tem so prvič predstavili dotedanjo zgodovino delovanja v posebni jubilejni publikaciji.
– „Ljubo doma, kdor ga ima” po letu 1971
Po vključitvi v ŽPD France Prešeren leta 1971 so dobili prostore Na okopih, v katerih so bili skupaj z Železničarsko godbo na pihala. Tu jih je doletela prva poplava v njihovi zgodovini. Nekega dne je počila vodovodna cev in zalila prostore. Uničila jim je klavir ter druge inštrumente. Po tej nesreči jim je Celje odredilo prostore v Spodnjem gradu, nekdanji celjski knežji palači, ki pa je seveda imela podobo stare opuščene vojašnice. Tam jih sicer poplava ni ogrožala, so jih pa tatovi, ki so začeli vlamljati v veliko stavbo brez pravega gospodarja. Ker je bilo bivanje v takih prostorih nevzdržno, jim je svoje gostoljubje izkazala Gimnazija Center – Celje. Tu pa so leta 1990 Žabe doživele drugo poplavo, a več o tem v nadaljevanju.
