Prečudno bitje, pol ženo in pol kačo, so v še ne tako oddaljeni preteklosti videvali ljudje, ki so ponoči prečkali kamniški Klanec, ob vznožju malograjske vzpetine. Po lastni krivdi prekleta grofica naj bi še danes v skrivnostnih globinah malograjskega griča varovala tri kadi zlatnikov, ki čakajo na pogumnega mladeniča, ki jo bo odrešil.
In kači-deklici nadene
luskinast na hrbet oklep,
v greben lase nabere njene,
a nogi v dolg ji strne rep.
Anton Medved (1869-1910), Veronika z Malega Grada.
Kljub nezavidljivi usodi, neprijetnemu značaju in pošastnemu videzu, je zakleti Veroniki uspelo ne le, da je ostala v spominu, ampak celo to, da je iz kamniškega grba izpodrinila mestno zavetnico sv. Marjeto in se ustoličila na njenem mestu.
Čeprav polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) v Slavi vojvodine Kranjske pravi, da ima mesto v grbu pol ženo in pol kačo, se je Sv. Marjeta ohranila v mestnih grbih na kamniških mestnih pečatih še vse v 18. in 19. stoletje. Valvasorjev opis grba vseeno kaže, da je ljudstvo v njegovem času ženo v grbu že povezovalo z Veroniko in verjetno manj s svetnico. Stoletja kasneje je mestni grb z Veroniko postal grb Občine Kamnik. Veronika je bila v 20. stoletju nesporno zasidrana v kamniškem grbu, mnenja pa so se razhajala glede podobe njenega repa. Vprašanje je bilo, ali ima kamniška Veronika kačji rep, ali morda ribjega? Skozi celo stoletje sta se sem ter tja pojavljali obe varianti, varianta z ribjim repom je bila zelo pogosta tudi v uradni rabi. Vprašanje oblike Veronikinega repa je bilo dokončno rešeno septembra 1997, ko je kamniški občinski svet sprejel Odlok o uporabi grba in zastave Občine Kamnik, v katerem je določeno, da je v kamniškem grbu upodobljena Veronika in sicer kot »pol kot ženska in pol kot kača s krono na glavi.« S tem je bila uveljavljena Veronikina legendarna podoba, izpričana v številnih kamniških pripovedih.
Kdo je bila legendarna Veronika?
Najbolj temeljito je izročilo o kamniški Veroniki preučil in predstavil akademik dr. Emilijan Cevc (1920-2006), ki je v četrti številki Kamniškega zbornika, leta 1958 objavil članek Veronika z malega gradu, v katerem je ne le predstavil kar deset variant izročila o kamniški Veroniki, ampak se je ukvarjal tudi s podobnimi starejšimi izročili z drugih območij, ki bi lahko vplivala na genezo kamniške legende.
Variante, ki jih je v omenjenem članku izčrpno predstavil dr. Cevc se med seboj pomembno razlikujejo. V večini pa so izpostavljene Veronikine slabe značajske poteze, posebno oholost, skopost in tudi brezbožnost, saj noče sodelovati pri tako pobožnem dejanju kot je gradnja cerkve, po eni od variant pa tudi noče hoditi v cerkev. Tu bi se ustavili ob dveh variantah legende o kamniški Veroniki, ki smo jih izbrali iz navedenega članka dr. Cevca:
• Varianta 1 je danes najbolj poznana in najbolj razširjena. Leta 1887 jo je v enajsti številki Vertca objavil Kamničan Josip Benkovič (1869-1901).
Pred sila davnim časom so živeli v Kamniku trije bratje trojčki. Vse mesto jih je ljubilo in skrbelo za nje, da so se izučili za duhovnike. Prišel je veseli čas, da bi morali prvič stopiti pred žrtvenik (oltar) in darovati presveto daritev. Kamničanje so sklenili nalašč za to slovesnost sezidati tako cerkev, da bodo mogli vsi trije bratje hkrati peti novo mašo. Kmalu so nabrali toliko novcev, da se je začela cerkev zidati. Hitro je bila dovršena, a troški niso bili še popolnoma pokriti. V tej stiski se zateko pobožni Kamničanje k bogati grofici Veroniki, ki je v onem gradu poleg cerkve stanovala. Obče znana je bila njena prevzetnost in skopost, zato je doslej še nikoli niso prosili za kako pomoč. Ta zadrega prisili torej Kamničane, da se drznejo prestopiti prag mogočne graščine in stopiti pred mlado gospo. Veronika je sprejme z navadno mrzloto; slišavši pa njih ponižno prošnjo, zadere se na ves glas, rekoč: »Poberite se, berači! Raje se pri tej priči izpremenim v kačo, kakor da bi dala samo en vinar za vaše prazno delo!«
In pravično nebo je čulo grozno kletev mlade gospe.
Komaj izreče te besede, spolni se jej želja. Pred prosilci leži grda pošast pol žene pol kače. Grozno vpijoč in kolneč se vali iz grada. Pod neko skalo se zemlja odpre in jo požre. Predno pa izgine nesrečnica pod zemljo, udari s pestjo tako močno po skali, da se pest vtisne vanjo.
Še danes se vidi jama, v katero se je Veronika pogreznila. Tik nje pa leži skala, koder sta vtisnjeni pest in dlan.
Takoj se stemni nebo; strela udari v grad ter ga poruši. Samo štiri stene so ostale do danes kot spomenik pravične kazni božje.
Novomašniki so brali kmalu potem kljub grofičinemu nasprotovanju prve sv. maše vsak v eni kapelici. Zakleta Veronika leži še danes pod »Malim gradom« in čuva tri kadi zlatnikov onemu, ki jo reši.
Nekdaj so se igrali otroci na zeleni grivi (trati) blizu one cerkve. Kar prileze do njih ostudna pošast: ženska do pasu s kačjim repom. Vsi zbeže, samo neki sedemletni deček počaka. Njega poprosi zakleta deklica, naj jo udari trikrat s šibico. Pogumni deček jo res udari; po drugem udarcu pa postane pošast tako ostudna, da otrok preplašen zbeži. Veronika zavpije tako močno, da se hrib potrese in tožeč, da ne bode še kmalu zelenela smreka, katera bo dala les oni zibelki, kjer bode spal njen rešitelj, izgine pod zemljo. Še danes pričakuje uboga zakleta deklica pod Malim gradom rešitve.
Pred kakimi dve sto leti je neki Nemec Martin, čuvši o velikem bogastvu Veronike, prišel iz daljnih krajev v Kamnik in začel zaklad kopati na Malem gradu. Ali neka skala je siromaka tako po glavi udarila, da je oslepel in kmalu potem umrl.
Pripoveduje se, da je pozneje Veronika prišla večkrat na dan. Ponoči je ležala vrhu klanca pred kovačnico na stopnicah in se zagnala na vsakega pijanega človeka, ki se je tod mimo plazil. Sedaj pa, ko so Klanec prekopali in vse hiše na oni strani podrli, tako tudi kovačnico, in mesto lesenih stopnic lepšo pot na hrib naredili, ne prikaže se Veronika nič več.
Bodi s to Veroniko kakor hoče, to pa je vendar resnično, da se kamniški mestni grb, odkar ljudje pametijo, slika tako, da pod velikimi mestnimi vrati leži ženska podoba s kačjim repom.
• Varianta 2 ima najbolj častitljivo preteklost, saj jo je neznani kronist v italijanskem jeziku zapisal v 17. stoletju. Rokopis je bil morda namenjen Janezu Vajkardu Valvasorju, saj je bil v kamniškem frančiškanskem samostanu ohranjen v rokopisnem snopiču z naslovom »Relatio notabilium Conventus Camnicensis data Illustro Domino Baroni Ioanni Waikiardo Valvasor Die 27. augusti 1684«, a ni gotovo, da ga je Valvasor kdaj prejel, saj varianta Veronikine legende, ki je nato leta 1689 izšla v Slavi vojvodini Kranjske, ne kaže podobnosti s tisto v italijanskem rokopisu. Rokopis je izginil v času II. svetovne vojne, ohranil pa se je v prepisu dr. Franceta Steleta z dne 7. 11. 1922 in v njegovem prevodu, ki ga tu navajamo iz Cevčevega članka.
Kamniško mesto je zelo staro, v poganskih časih pa so bili (tod) trije gradovi, mesta pa ni bilo; na kraju, kjer je danes mesto, je bilo veliko jezero, ki se je raztezalo od Kamnika do okoliških hribov. Od omenjenih gradov pa je bil eden na večjem, drugi na manjšem hribu nad mestom, tretji pa na mengeškem hribu. V njih so prebivali trije malikovalski bratje, ki niso bili nikoli složni; vedno so se klali in spopadali med seboj. Končno se je v tem kraju zakotil zmaj, ki se je tako močno premikal, da je razbil razvotljeno goro, ki je zadrževala jezero in -to se je razlilo po polju okoli hriba, zmaj pa, ki mu je zmanjkalo vode, je na polju poginil. Nato je na mestu, kjer je bilo jezero, nastal lep in prijazen kraj, kjer so zgradili mesto in ko so prišli učenci sv. Mohorja in Fortunata, so spreobrnili tamošnje prebivalce h krščanski veri. Ko so ti videli lepi čudež, so po vzoru mesta Berita izbrali za zavetnico sv. Marjeto, da bi bili rešeni zmaja; še danes ima mesto v grbu sv. Marjeto. — Še je videti ostanke teh gradov; dva še stojita, tretji, Mengeški grad, pa je do tal porušen. Mali grad, ki je danes v mestu, je poln obokov in votlin in mnogih zakladov. V času pa, ko se je razlilo jezero, je ostalo v tem gradu le eno dekle z imenom Veronika. Ker je hlepela po zakladu in se je bala očetovih bratov, je rekla takole: »Raje se kakor kača plazim s trebuhom po tleh, kakor da bi zapustila zaklade.« In z božjim privoljenjem se ji je zgodilo, kot je želela in postala je v zgornji polovici dekle, v spodnji pa kača ter se je tiste dni mnogokrat prikazala. S svojo navzočnostjo je strašila ljudi, da so mnogi zboleli, posebno pa ženske, ki so zaradi tega spovijale. Zato so duhovni in sveti možje tistih dni (Veroniko) izobčili in ji prepovedali izhod iz njenega domovanja, kjer so počivali zakladi. Od tamkaj skozi majhno odprtino nekatere dni v letu navadno svetijo luči, ki jih mnogi vidijo. — Pred nekaj leti je bilo tu tudi sedem obročev za priklepanje jezerskih čolnov, ki pa so jih z grajskih zidov odstranili. — Pred manj kot 50 leti, stari domačini se še spominjajo, je neki kamniški gospod po imenu Zantina, ki je hotel dvigniti nekaj grajskih zakladov, šel kopat in naletel na mnogo kadi denarja; ko jih je hotel vzdigniti, je prišel hudobec v podobi njegove starejše hčerke, ki mu je rekla: »Oče, pojdite jest!« Oče se je razjezil in rekel: »Ali nisem tebi in vsem domačim posebej naročil, da me ne sme nihče priti klicat, pa karkoli bi se zgodilo!« In ni še zgovoril teh besed, ko se je zaklad na mah pogreznil v tla in ni bilo več upanja, da bi ga še kdaj videli; jamo pa je videti še danes.
Legenda o Veroniki z Malega gradu je hkrati tudi zgodba o pozabljanju. Bolj, ko se je Mali grad spreminjal v ruševine in bolj, ko se je izgubljal spomin na njegovo zgodovinsko vlogo in osebe povezane z njim, bolj se je med Kamničani njegova preteklost iz območja zgodovinskega umikala v območje legendarnega.