Bilo je v prvem razredu OŠ Šmarje!
Učenka prvega razreda, Lorger Marija, rojena na vasi leta 1948. Torej, kmečki otrok, kateremu je prvo znanje podajala takratna učiteljica, tovarišica Albina Pavlič. Imela sem to srečo, da mi učenje ni delalo težav, a kaj, ko sem se pa morala tovarišici še posebej dokazovati, sploh, če mi je v redovalnico zapisala petko, zato nanjo nimam najlepših spominov. Stokrat sem morala v razredu vstati in pred vsemi povedati, kdo sem, kaj je moj oče po poklicu in kaj dela mama?!
In moj oče je bil samo kmet in moja mama le gospodinja. Velikokrat me je že imelo, da bi si za mojega ateka izmislila, da je vsaj cestar, ali kovač, tako kot Majdin ata. Pa si tega nisem upala, kajti vzgoja mojih kmečkih staršev je bila, brez laganja!
Nekega dne sem v šoli le dobila priložnost, da se tovarišici A. Pavlič malo približam. Ob koncu pouka nas je vprašala, če ima kdo doma za prodati 100 kg težkega prašička, bekona? Seveda sem prva dvignila roko, da imamo pri nas veliko gudekov in bi se lahko dogovorili tudi za 100 kilaša. Če danes pomislim, me je že takrat prevzela prodajna evforija, torej poklic, ki me je pozneje osrečeval vse življenje! Še danes zelo rada kaj prodam!
Dogovorjeno je bilo, da prideta z možem Ivanom, učiteljem telovadbe, v sredo ob 4h popoldan pogledat to živalco. In potem je nastopilo pri nas doma kar nekaj problemov. Jaz in moja mama sva začeli še posebej za učitelja pospravljati po hiši, da je dišalo po zribanem podu in da so se mala okenca lesketala v njem. Vse je bilo nared in kar dobro je izgledalo, če me ne bi zmotil bogov kotek nad mizo v tavelki hiši, kamor bi povabili učitelja.
Vedela sem, da sta moja učiteljica in učitelj težka komunista, saj sta v razredu vedno preverjala, kdo hodi k verouku, kdo k maši in kdo je bil pri polnočnicah. Seveda je vedno sledila kazen, po šoli! Brez veze, zato smo večkrat utajili, za kar nas je pa potem kregal gospod župnik!
Po mojem otroškem razmišljanju se mi je zdelo prav, da bi bogeca v kotu z nečim pokrila, da ne bi gledal v učitelja! Tako mi je prišlo na misel, da ima mama v kuhinji nad štedilnikom obešen lep prtiček, mamino ročno delo, z jugoslovanskih napisom:
»KUHARICE KUHAJ RUČAK FINO,
PA ČEŠ DOBIT NOVACA ZA KINO«,
kar seveda za mojo mamo to ni bilo res, saj nikoli v življenju ni bila v kinu!
Ampak vseeno, jaz sem ta prtiček lepo pripela iz kota v kot in bogca dala spat! Na vsako stran sem lepo pripela dva „rajsnedlna” (risalna žebljička).
In stvar je zagledala urejena! A žal je zdržalo le do večerje!
Pri nas doma smo vedno jedli za skupno veliko mizo, obdano z lesenimi klopmi in stoli ob straneh. Jedli smo iz ene velike lončene sklede z okrasnimi robovi. Manjši otroci so pa imeli male lončene skledice. To pa zato, da niso brzdali po mizi. Tako je bilo tudi ta nesrečni torek zvečer, ko je moj ata zmolil in pogledal v kot k bogecu, da se mu zahvali!
Kar naenkrat zaslišim: »Kdo je to naredil, kdo se po novem pri nas sramuje Boga?« Izvezena kuharica je letela po zraku in skoraj bi padlo po meni, da me ni rešila mama. V joku sem atu razlagala, da bi bil bogec pokrit samo en dan, zaradi učiteljev, ki prideta po kupčiji. Nič ni pomagalo, ata mi je rekel, da ju ne želi videti v naši hiši in da za njiju on ne bo redil prašiča!
Potem je nastopil dan D, sreda, ko je po pouku pristopila k moji klopi Pavličeva in mi rekla, da se popoldan vidimo! Premagal me je jok in iztisnila sem iz sebe: »Ni prašiča, crknil je!« Seveda še ni bilo takoj konec, začela me je gnjaviti, če smo ji mogoče hoteli prodati bolno žival in da se mora o tem pogovoriti z mojim očetom!
Ampak pogovora z mojim očetom ni dočakala, jaz pa sem bila v šoli vseeno odlična, a z veliko dokazovanja.
In kar je še pomembneje, to so danes najlepše pravljice iz starih časov, ki jih pripovedujem svojim vnukom!
