Sprehod po vedutah Dravske doline začenjamo v Dravogradu, stičišču treh koroških dolin.
Dravograd je zaradi pomembne prometne lege dobil veljavo v 2. polovici 12. stoletja, ko so tam »zagospodovali« Trušenjski, ki so si prisvojili ozemlje šentpavelskega samostana in začeli na hribčku, na levi strani Drave, graditi grad. Leta 1185 se Dravograd v listinah že omenja kot trg z dvoroma, lastniško cerkvijo sv. Vida, mostom, brodom in mitnico. Za zemljiškega gospoda in trg je bila mitnina še posebej donosna.
Dravograd je bil trška naselbina obrtnikov, naglo se je razvijala trgovina, prebivalci so se preživljali tudi s kmetovanjem. Kraju so dajali veliko veljavo zelo ugodna prometna lega (bližina deželne meje med Koroško in Štajersko) ter promet, ki se je v 13. st. iz nekdanje rimske ceste preko Sel in Kotelj preusmeril skozi spodnjo Mislinjsko dolino.
V Valvasorjevi Topografiji Koroške najdemo upodobitev trga Dravograd in dvorca Črneče, druge znane vedute iz Dravske doline pa na Vischerjevem zemljevidu in v topografiji. Vischerjev zemljevid Štajerske iz leta 1678 v slikovni podobi naniza sedeže gospoščin in pomembnejših grajskih ter cerkvenih objektov na območju med Dravogradom in Radljami. Na njem nazorno vidimo deželno mejo med Koroško in Štajersko.
Marenberg se je kot gručasta vas razvil na strateško pomembni legi, ob nekdanji rimski cesti (via regia), ob križišču poti – čez prelaz proti Ivniku (Eibiswald) in ob brodu čez Dravo. V začetku 13. st., ko je bil pozidan marenberški grad, se starejše ime kraja Radelach začne uporabljati za hribovje proti prelazu, trška naselbina pa po gradu dobi ime Marenberg.
O pomenu takratnih Radelj ob Dravi priča tudi najstarejša znana topografska upodobitev iz Dravske doline – Klobučarićeva risba gradu in radeljskega samostana iz začetka 17. st.
Dragocen je pogled na samostanski kompleks v Vischerjevi topografiji (1681) ter veduta gradu Vuzenica.
Podobe treh krajev Dravske doline so zajete tudi v skicirki Fridericha Bernharda Wernerja Silesiusa. Vagabund, ki je potom vojaške službe prekrižaril dobršen del Evrope in se na svojih popotovanjih, polnih dogodivščin, ukvarjal z nebroj priložnostnimi opravili in službami, je po enoletnem popotovanju po avstrijski Koroški 2. oktobra 1714 prišel čez Labod v Dravograd ter še isti dan čez Muto in Radlje odhitel proti Ivniku (Eibiswaldu). Kar je videl, je dokumentiral v svoji dragoceni skicirki.
Dravski veduti je upodobil tudi slavni slikar krajinar Marko Pernhart. V izboru svojih historičnih grajskih vedut je s svinčnikom skiciral mogočne razvaline starega gradu ter ostanke gradu Bukovje (Pukštajn).
Reka Drava se je kot prometna pot verjetno uporabljala že v 12. st., čolnarstvo je v listinah prvič izpričano proti koncu 13. st., splavarstvo pa leta 1372. Veduta Ferdinanda Runka prikazuje brodišče pri trgu Spodnji Dravograd, na levem bregu reke Drave. V ospredju so drobni žanrski prizori, na reki je znamenita dravska šajka, s katero so prevažali les, blago in ljudi. Po uvedbi železnice skozi Dravsko dolino se je zelo zmanjšal pomen šajk.
Carl Reinchert je v svoji suiti natisnil skoraj romantično veduto Radelj ob Dravi, z bolj ali manj neokrnjeno podobo kompleksa samostana dominikank, ostanki marenberškega gradu vrh hriba in novo graščino, kamor so po opustitvi gradu prenesli sedež gospoščinske uprave.
Dravograd
(Valvasor, J. W.: Topografija Nadvojvodine Koroške, 1688)
Na stičišču treh dolin, nad istoimenskim trgom, so sredi 12. stoletja grad pozidali Trušenjski. Dokumentirano je, da so bili graditelji zaradi »črne gradnje« nekaj časa v sporu s šentpavelskim samostanom, a so po nekaj letih spor zgladili in od opata grad prejeli v fevd.
Ko so sredi 19. stoletja takratni lastniki sedež gospoščine z gradu prenesli v trg, je grad začel propadati. Danes je ohranjena le zahodna stena stolpastega palacija.
Na Valvasorjevi upodobitvi vidimo na desni strani trga na blagi terasi tudi poznosrednjeveški dvorec Robin dvor, ki so ga podrli leta 1981.
Črneče
(Valvasor, J. W.: Topografija Nadvojvodine Koroške, 1688)
Dvor se omenja že v začetku 15. stoletja. Poslopje, sicer močno predelano, stoji še danes.
Bukovje, grad
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Na prepadnem pomolu na desnem bregu reke Drave je bil v 1. polovici 13. stoletja pozidan grad, ki je obvladoval prehod iz Dravske v Mislinjsko dolino ter naprej proti Labotu.
Prvotni romanski grad, približno pravokotnega tlorisa, je obsegal palas z obzidjem in notranjim dvoriščem. V zgodnjem 15. stoletju so prizidali stanovanjski stolp, pozneje so preuredili še dostop v grajsko stavbo ter dodali stražarsko hišo in cvinger.
Drzno postavljena utrdba je ob svojem nastanku spadala v območje gospoščine Andechs Meranskih. Kot je za grajske stavbe običajno, je imel grad pestro zgodovino različnega lastništva, vmes je zaradi lastniškega spora tudi pogorel, nazadnje pa so ga posedovali Khösslerji.
V začetku 18. stoletja je grad po nesrečnem naključju vnovič pogorel, njegovo mesto pa je prevzela nova graščina istega imena ob njegovem vznožju v ravnini.
Ruševine gradu in dvorec Bukovje
(Pernhart, M.: Faksimile risbe iz ok. 1860)
Khösslerji so po požaru na gradu leta 1710 v ravnici zazidali nov baročni dvorec. Njegovi zadnji lastniki so bili baroni Kometter, ki so dvorec leta 1870 temeljito prezidali. Dvorec je bil znamenit po bogati zbirki starih, umetniških slik in pohištva. Zadnja lastnica Melita Feldmann Kometter je leta 1932 dvorec s posestvom in z vso opremo prodala na dražbi. Po drugi vojni so dvorec spremenili v vojaško postojanko.
Zadnja funkcionalna prezidava v sredini 20. stoletja je stavbo precej zaznamovala.
Danes pod okriljem dvorca deluje več kulturnih institucij.
Ruševine gradu Dravograd
(Pernhart, M.: Faksimile risbe iz ok. 1860)
Radlje ob Dravi
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Grad, ki se v virih omenja tudi kot Kamen oz. Stein, je na ozemlju šentpavelskega samostana protipravno pozidal Albert Trušenjski – Marenberški. Marenberška gospoščina je postala pomembna za časa njegovega naslednika Sigfrida Marenberškega. Ta je leta 1251 grad vrnil šentpavelskemu samostanu in ga sprejel v fevd do svoje smrti. Najznamenitejši marenberški vitez, ki je pozneje umrl mučeniške smrti, je z materjo Giselo ustanovil ženski dominikanski samostan v Radljah. Po njegovi smrti je grad menjal številne lastnike, nazadnje ga je konec 17. stoletja uničil ogenj, gospoščino pa so prestavili v trg.
Samostanski kompleks je imel eno lepših ambientalnih zasnov v Sloveniji. Razcvet je doživljal med 13. in 15. stoletjem, v 17. so ga zaradi poškodb postavili skoraj na novo. V času jožefinskih reform je bil razpuščen, zatem so podrli cerkev in del poslopij.
Samostan je imel tudi pomembno vlogo za nekdanji Marenberg in okolico. V njem je bila od leta 1666 prva lekarna v Evropi, razvite so bile glasbena, dobrodelna, zdravstvena, izobraževalna in dušnopastirska dejavnost.
Radlje ob Dravi
(Reichertova suita, 1862–1866)
Litografija Carla Reicherta prikazuje poslopje samostana dominikank in dvorca Marenberg.
Grad Vuzenica
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Območje Vuzenice je bilo predvidoma stara posest Spanheimov. Pozneje je prešla v last Trušenjskih. Pred letom 1238 naj bi grad pozidal Kolon I. Žalemski (iz Žalma – Saldenheim pri Celovcu).
Zgodovina lastništva gradu skozi stoletja je zelo pestra. Zadnji grajski lastnik je leta 1663 posest prodal marenberškemu samostanu, v 18. stoletju je grad opustel in propadal, sploh po razpustu samostana leta 1782. V ostankih gradu, ob stolpiču, je v začetku 20. stoletja živel slikar Oscar von Pistor z družino, pozneje njegov sin Otokar. Danes so ohranjeni le ostanki skromnega zidovje in ruševina renesančnega obrambnega stolpiča. Še danes mu pravijo »Pistrov grad«.
Muta, avguštinski samostan
(Reichertova suita, 1862–1866)
Samostan je bil ustanovljen sredi 13. stoletja. Del reda novega avguštinskega samostana je postala tudi postojanka viljemitov na Muti (puščavniki sv. Viljema). Njihov primarni vir preživetja je bilo sprva samo pobiranje miloščine, pozneje so dobili v dar tudi nekaj zemljiške posesti.
Muški samostan ni bil gospodarsko močen, imel pa je velik duhovni pomen. Iz virov je poznanih kar precej fantov iz tamkajšnjih krajev, ki so se odločili za vstop v avguštinski meniški red.
Ob ukinitvi samostana na Muti je premično in nepremično premoženje samostana prešlo v štajerski verski sklad, ki je vse ali razprodal ali predal. V stavbi samostana so leta 1886 uredili prostore ljudske šole. Danes je v tej stavbi varstveno-delovni center. Na mestu nekdanje samostanske cerkve pa je v drugi polovici 20. stoletja zrasel nov gasilski dom.
Muta, graščina Kienhofen
(Vischer, G. M.: Topografija Vojvodine Štajerske, ok. 1681)
Današnje novodobno poslopje na pogled skoraj z ničemer ne spominja na dvor, ki ga je v 16. stoletju najprej imel v lasti Urban Gorttner, ki je bil podložen deželnoknežjemu uradu na Muti. Konec 16. stoletja ga je takratni lastnik Kienperger preimenoval v Kienhofen. Nekaj desetletij pozneje, pod Herbernsteini, je baron Žiga Wolf posest preimenoval v Gut Hohen Maut.
Proti koncu 18. stoletja je začela graščina propadati, leta 1807 so jo delno porušili. Na njenih temeljih so zgradili novo, a še pred koncem gradnje je pogorela in bila nekaj let brez strehe. Leta 1819 je takratni lastnik ponovno pozidal dvorec. Na prelomu stoletja je Ciril-Metodova družba imela v njem šolo, med obema vojnama je bil v posesti gostilničarja Leitingerja. Danes poslopje služi različnim namenom.
