Sestava tržiškega občinskega sveta je bila v času županovanja Lončarja v veliki meri zrcalna slika razmerij moči na slovenskem političnem prizorišču. Po volitvah leta 1924 so imeli demokrati v njem 12 predstavnikov, Slovenska ljudska stranka 5, Obrtna lista SLS 2 in socialisti 6 (Jutro, 24. 6. 1924, str. 2). Razmerje moči se ni bistveno spremenilo tudi po volitvah leta 1927. Slovenska ljudska stranka je bila krepko za demokrati, ob povezavi slednjih s predstavniki socialistov pa je imela še toliko manjši vpliv. Njen vidnejši predstavnik je bil vse do odhoda iz Tržiča decembra 1928 župnik Matija Škerbec. Pomembno vlogo je igral kot glavni urednik in najverjetnejši (nepodpisan) avtor večine prispevkov v Cerkvenem glasilu za tržiško župnijo, takrat edinem lokalnem mediju. Kljub poudarjanju, da glasilo ni namenjeno političnim temam, na njih še zdaleč ni bil imun. To se vidi npr. pri nagovoru delavcem pred Prvim strokovnim kongresom tovarniškega delavstva v Tržiču … (Cerkveni glasnik, št. 25, str. 1), »aferi« ob odklonitvi križa za občinsko pisarno (Cerkveni glasnik, št. 26, str. 1), polemiziranju glede prepovedi cerkvenega pogreba (Cerkveni glasnik, št. 27, str. 1) itd. Seveda Cerkveni glasnik ni bil medij, ki bi izključno propagiral politična stališča. Je pa treba reči, da se je orientacija glasila občutno spremenila (»omehčala«) z nastopom urednikovanja novega župnika Antona Vovka.
Vrh politično-ideoloških trenj v Tržiču sredi dvajsetih let 20. stoletja je sprožil članek v Cerkvenem glasniku z naslovom »Kulturni boj v Tržiču« (Cerkveni glasnik, št. 11, str. 2), ki je odmeval širše v medijih, spremljala pa so ga tudi lokalna protestna zbiranja. Beseda kulturni boj se nanaša na premeščanje učiteljev zaradi političnih vzrokov (Štepec, 2011, str. 58). V premestitvah se kaže boj med katolicizmom in liberalizmom, ki je višek dosegel v letih 1924 in 1925 (Štepec, 2011, str. 58). Po začasni pomiritvi med katoliško in liberalno smerjo se je po prvi sv. vojni med obema ponovno začel konflikt. Katoliška smer (Slovenska ljudska stranka, SLS) je zagovarjala Slovensko avtonomijo, liberalci (Jugoslovanska demokratska stranka, JDS, Samostojna demokratska stranka, SDS) pa centralistično ureditev. Kulturni boj je se je razplamtel predvsem zaradi hitrih menjav prosvetnih ministrov v letu 1924. Antona Korošca, vodjo SLS (na položaju do novembra 1924) je s koncem leta nadomestil Svetozar Pribićević, liberalec, katerega težnje so bile cerkev distancirati od šolstva (Štepec, 2011, str. 58). Vihar je povzročila odredba, ki je učiteljem in učencem na vseh državnih šolah prepovedovala članstvo v telovadnih in športnih društvih, ki bi imela tendence zoper narodno enotnost, izrecno pa je dovoljevala članstvo v Sokolu (Dolenc, 1996, str. 274).
Vse to se je odražalo tudi v Tržiču. V drugi polovici leta 1924 so se začeli boji okrog šolskega upravitelja Jožefa Vidra. Jutro je pozivalo k njegovi premestitvi iz Tržiča (Jutro, 13. 12. 1924, str. 7). Kot razlog je bil naveden interes miru v Tržiču. Nasprotno so v obrambo šolskega nadzornika klerikalci organizirali protestno zborovanje (Jutro, 13. 12. 1924, str. 7), ki pa ni zaustavilo imenovanje novega nadučitelja. Na shodu so imeli govor dr. Mohorič iz Ljubljane, župnik Škerbec in knjigovodja Cham (Jutro, 18. 12. 1924, str. 7). Jutro je zamenjavo opravičevalo s tem, da so bili stroški tržiške osnovne šole previsoki, nastop novega upravitelja Rika Paternostra pa z manjšimi stroški. Odhodki tržiške osnovne šole naj bi namreč znašali trikrat več kot v Kranju, kjer je imela šola enako število razredov (Jutro, 4. 1. 1925, str. 9). Glasnik je dogajanje kot prvi označil za kulturni boj. V zgoraj omenjenem članku je polemiziral z omenjeno odredbo. Med »separatističnimi, plemenskimi in verskimi tendencami« so se mu zdele problematične prav slednje, in s tem se je zanj tudi začel »kulturni boj«. Za to je krivil novega šolskega upravitelja Rika Paternostra, ki da je, v nasprotju z drugimi občinami, o primernosti učitelja Vidra podal prošnjo za mnenje sreskemu poglavarstvu. (Cerkveni glasnik, št. 11, str. 2). Po premestitvi Josipa Vidra je dobila zgodba dokaj nejasen epilog šele leta 1927, ko je Cerkveni glasnik zadnjič obsodil dogajanje, krivdo pa nedoločno naprtil »tržiškim svobodomislecem« (Cerkveni glasnik, št. 34, str. 2).