»Čeprav delavska obleka ni premogla nobenih stanovskih znamenj, pravijo, da se je takoj videlo, kdo je fabričan,« je zapisala Tesa Krnc v svoji diplomski nalogi.
Obleka je že navzven ločila fabričane od ostalih. Če so se kmečke po prvi svetovni vojni še oblačile v daljša krila, rute, kočemajke, so se predilniške delavke že ozirale po tovarniških nameščenkah in uradnicah in se zgledovale po modi. Navadne materiale, kotenino in flanelo, so dobili tudi v konzumu. V litijskih trgovinah Končar, Škof in Elsner so poleg blaga kupovali tudi razne dodatke: pentlje, trakove, našitke, gumbe, okraske. Blago in modne dodatke so ponujali tudi potujoči trgovci – pičkorini. Nekateri stalni so svojim strankam prinesli tudi kakšno posebno naročilo. A za boljše nakupe so se odpravili v Ljubljano.
Vsakdanja obleka predilniških delavk in delavcev, pa seveda tudi njihovih otrok, je bila skromna, zato razumemo največjo željo mladih deklet. Večina si je za prvo plačo kupila novo obleko, fantje pa so začeli varčevati za žepno uro. Po takratni modi je bila ura z verižico najlepši okras k nedeljski obleki. Ta bul obleke so bile sešite iz kvalitetnih materialov, skrbno so jih pazili in jih oblekli le za nedelje in praznike, poroke in pogrebe, za v cerkev, pa tudi za nedeljski izlet in veselico, ter seveda, ko so šli k fotografu. Tedaj so imeli na sebi najboljše, kar so premogli.
Za poroko – pomemben mejnik v življenju – sta se ženin in nevesta praviloma oblekla v novo obleko. Za tako priložnost ni bilo škoda težko prihranjenega denarja. Zraven so sodili tudi različni modni dodatki, ki jih drugače ne bi nosile: rokavice, šali, torbice, klobuki.
Posebno mesto je v skromni garderobi predilniških delavk predstavljala prava »večerna obleka«. V njej so se pokazale enkrat samkrat v letu, ko je uprava priredila špinerbal.
Zanimivo bi bilo raziskati celotno oblačilno kulturo takratnih predilniških delavcev, vendar se je avtorica knjige zaradi vsebine raziskovalne naloge omejila le na boljše in večerne obleke. Po teh izsledkih so za plesalke in plesalce, ki so odrsko uprizorili špinerbal, izdelali ustrezne kostume. Fotografij, ki bi prikazovale večerno plesno toaleto iz medvojnega obdobja ni. »Takrat se nismo slikali,« so povedali informatorji. Razumljivo, saj so fotografi vabili v svoj atelje, ali pa so ob posebnih bolj prazničnih priložnostih »lovili« svoj zaslužek na starem litijskem mostu ali na cesti. Oblačilno podobo si bomo lahko predstavljali po ustnih pričevanjih deloma pa tudi iz opisov ohranjenih fotografij, ki so nastale ob posebnih priložnostih. Tudi te so se težko našle in so skoraj v celoti objavljene v knjigi.