Starejše, začetno obdobje obrtno-industrijske dejavnosti je prikazano v širši okolici Grosupljega, za zadnji stoletji in današnji čas pa smo se omejili le na območje ob Adamičevi cesti v Grosupljem.
V knjigi Jožeta Šorna Začetki industrije na Slovenskem je omenjena tkalnica platna za jadra ali jadrovino Ivana grofa Ursinija pl. Blagaja v Boštanju pri Grosupljem iz leta 1766. V sodelovanju s tržaško tkalnico bratov Bozzinijev, ki sta dala dva stroja in mojstre, so v Boštanju tkali, Tržačana pa sta platno prodajala preko Trsta po vsem svetu. Leta 1770 je bila tkalnica v Boštanju kar opazno podjetje: imela je 1-2 mojstra, 3-10 pomočnikov, 6-11 statev in porabili so 4872 kg lanu in konoplje, ki so ju uvažali. Leta 1771 je Blagajevo podjetje propadlo.
Grof Lazzarini je imel tudi rudnike železa v Zagradcu ob Krki od leta 1780 do 1786. Imel je en talilni ogenj za železo, en norec, en ogenj za tezanje, en repač in štiri ješe ali vigenjce. Pridelali so 40-56 ton surovega železa, v letu 1789 58 ton, 1795 100 ton, 1800 46 ton, 1801 46 ton, 1802 26 ton, 1803 37ton, 1805 25 ton, 1808 22 ton, 1809 22 ton. V letu 1811 so imeli Lazzarinijevi rudniki v Zagradcu 94 delavcev.
Pred prvo svetovno vojno je bilo Grosuplje s Stransko vasjo naselje s 395 prebivalci ter izrazitim kmečkim značajem in zaledjem. Na območju današnje vasi je bilo sedem gostišč in gostiln (Finžgarjeva, Košakova, Koprivčeva, Rusova, Vodičarjeva ter Košakova in Rusova postajna restavracija), štiri trgovine z mešanim blagom (Budkovičeva, Hlačmanova, Apolonije Mežnar v Brinju ter Vodičarjeva), ena mesarija (Javornikova), trije mlini (brinjski, Finkov in Lojzov), ena strojarna (Lavričeva oziroma Žitnikova), dve kovačiji (Frolova in Strmoletova) ter ena kolarna (Ciganova). Kruh je nosil v košu Žemljarjev oče dnevno iz Ljubljane. Zbiralnici mleka sta bili pri Košaku in pri Rusu. Letno sta bila dva sejma, Markov in Mihov. Dvorazredna šola je bila ustanovljena šele leta 1904 v poslopju današnjega okrajnega sodišča. Gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1909.
Občina Grosuplje, ki je obsegala ozemlje katastrskih občin Grosuplje, Sela, Stara vas in Stranska vas, ni imela niti občinskega tajnika, ker je vse uradne posle vodil in reševal sam župan. Razen dveh učiteljev, dveh poštarjev, treh orožnikov, treh cestarjev (ki so bivali v sosednih vaseh) in osem železničarjev ni bilo drugih zaposlenih zunaj kmetijstva; v drugih dejavnostih so bili stalno ali priložnostno zaposleni samo družinski člani. Cestno (iz leta 1869) in železniško križišče (iz leta 1893) pa je vendarle obetalo razvojne možnosti vasi Grosuplje.
Zaradi novih državnih meja je bila že v prvih letih po prvi svetovni vojni predvidena gradnja železniške zveze Slovenije z morjem. Tako je postalo Grosuplje naenkrat zanimiva lokacija za industrijo. Ker je bila zemlja okoli železniške postaje v lasti treh trdnih zemljiških posestnikov (Košak, Javornik in Rus) so poskusi nekaterih domačih in tujih investitorjev propadli (Jugočeška); uspelo je samo mlademu Antonu Šinkovcu iz Kranja, ki se je spomladi leta 1919 vrnil iz vojne in oglasil pri raznih zemljiških posestnikih v Grosupljem.
Misel o novi industrijski vrvarni ga je vodila na Dolenjsko in pripeljala v Grosuplje, za kar je bilo več razlogov: Dolenjska je bila glavno pridelovalno središče za lan in lanišče; tu je bilo več in cenejše delovne sile kot na Gorenjskem; med ožjimi lokacijami je najbolj ustrezalo zemljišče ob železniškem križišču Grosuplje, ki bo predvidoma z novo železnico povezano skozi Kočevje ali Črnomelj s Sušakom oz. Reko. S posredovanjem mesarja Franca Javornika iz Grosupljega je Šinkovec leta 1919 kupil gradbeno zemljišče od Antona Štrublja (Finžgarja) iz Stranske vasi, kasneje pa še od Antona Adamiča iz Praproč in Alojzija Koprivca iz Grosupljega v skupni izmeri okoli 40.000 m2. Do jeseni istega leta je bila podstreho 200 m dolga vrvarna, leta 1921 so zgradili terilnico, skladišče za izdelke ter podaljšali vrvarno do 300 metrov dolžine. V prvem letu so zaposlili do 120 gradbenih delavcev in mnogi od njih so se že ob samem začetku obratovanja priučili za vrvarje, terilce, predilce in druge poklice.
Podatke sem povzela po Zbornikih občin Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje, glasilu Zrno – časopis za podjetne občin Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje in po pripovedih domačinov: Ivana Ahlina, Braneta Žitnika, Rudolfa Zupančiča, Marije Vintar in profesorja Jakoba Müllerja.
