Po očetu izvira rod Hermana Potočnika iz Slovenj Gradca. Oče Josef Potočnik (Pototschnig) se je rodil 7. marca 1841 v Slovenj Gradcu v hiši številka 41. Zemljiškoknjižni vpis z vložno številko 133 k. o. 850 Slovenj Gradec v drugi polovici 19. stoletja pove (prvi vpis je z dne 12. januar 1862), da je bila hiša last Josefovega očeta, usnjarskega mojstra Franza X. Pototschniga.
Tedanja katastrska številka parcele je bila 122, sedaj pa je to del parcelne številke 529 z naslovom Glavni trg 43. Danes je to enovita zgradba nekdanjih parcelnih številk 121 (hišna številka 42) in 122 (hišna številka 41), v kateri je Hotel Slovenj Gradec. Na mojo pobudo je 16. septembra 2014 Mestna občina Slovenj Gradec na pročelje te hiše namestila spominsko ploščo, posvečena Josefu Potočniku, očetu Hermana Potočnika Noordunga.
Vpisi v zemljiško knjigo v Slovenj Gradcu pričajo, da je bila družina Pototschnig (tudi Pototschnigg) precej premožna, saj so bili lastniki nekaj nepremičnin. Mati Josefa Potočnika Josepha Pototschnig je izvirala prav tako iz usnjarske družine Woschnagg (Vošnak) v Šoštanju.
Naslov Slovenj Gradec št. 41 se pojavi kot naslov bivanja Pototschnigovih že ob rojstvu brata Franza, prav tako tudi ob smrti njunega očeta Franza leta 1867 in smrti matere Josephe leta 1875.
Josef Potočnik se je po zaključeni gimnaziji vpisal na medicino na graški univerzi. V začetku leta 1866 je študij uspešno zaključil ter bil 28. junija sprejet v avstrijsko vojno mornarico z začetnim činom zdravnika korvete. Bil je udeleženec bitke pri Visu 20. julija istega leta, ko je avstrijska mornarica pod vodstvom kontraadmirala Wilhelma von Tegetthoffa premagala številčnejšo in sodobnejšo italijansko vojno mornarico. Leta 1869 je napredoval v zdravnika fregate, leta 1874 v zdravnika bojne ladje, leta 1890 v štabnega zdravnika. Kot avtor je Josef (Joseph) Potočnik omenjen v sanitetnem poročilu korvete Fasana (Fažana) na poti v Vzhodno Azijo leta 1874 in kot soavtor v sanitetnih statističnih poročilih c. kr. vojne mornarice od leta 1874 naprej. Ti dve publikaciji sta za zdaj najstarejša ohranjena dokaza o njegovi uporabi slovenske oblike zapisa priimka (Potocnik). V poročni knjigi je že zapisano Potočnik.
Josef Potočnik je umrl zaradi srčnega zastoja 10. marca 1894 v Pulju. Pokopan je bil na tamkajšnjem mornariškem pokopališču 12. marca.
Cesarsko-kraljevo mornariško pokopališče v nekdanji mornariški četrti sv. Polikarpa, sedaj v mestnem predelu Stoja v Pulju, je eno izmed večjih vojaških pokopališč v Evropi. V uporabi je bilo od leta 1862, zadnji pokop pa je bil leta 1956. Leta 1960 je bilo razglašeno za zgodovinski spomenik. S pomočjo avstrijskega Črnega križa in Nemške ljudske zveze, ki skrbi za vojne grobove, je bilo pokopališče v letih 1990–1997 urejeno in obnovljeno. Na edinstvenem pokopališču, spominskem parku, ki je uvrščeno na seznam haaške konvencije o zaščiti kulturnih dobrin v primeru vojaških spopadov, je pokopanih med 7.500 in 9.000 oseb. Posebna zanimivost pokopališča je nasad več kot 400 cipres, ki velja za enega izmed največjih v hrvaškem delu Jadrana.
Potočnikov grob v obliki kamnite plošče, položene na travnato površino, je v severovzhodnem delu pokopališča. Ob severni stranici (ograja z glavnim in stranskim vhodom) je Ulica Katalinića Jeretova, ob vzhodnem pokopališkem zidu pa Uskočka ulica. Vklesane podatke v kamnito ploščo, ki so bili prvotno zaliti s svincem, je že dodobra načel zob časa in so še komaj razločni.
Vpisi v zemljiško knjigo v Slovenj Gradcu pričajo, da je bila družina Pototschnig (tudi Pototschnigg) precej premožna, saj so bili lastniki nekaj nepremičnin. Mati Josefa Potočnika Josepha Pototschnig je izvirala prav tako iz usnjarske družine Woschnagg (Vošnak) v Šoštanju.
Naslov Slovenj Gradec št. 41 se pojavi kot naslov bivanja Pototschnigovih že ob rojstvu brata Franza, prav tako tudi ob smrti njunega očeta Franza leta 1867 in smrti matere Josephe leta 1875.
Josef Potočnik se je po zaključeni gimnaziji vpisal na medicino na graški univerzi. V začetku leta 1866 je študij uspešno zaključil ter bil 28. junija sprejet v avstrijsko vojno mornarico z začetnim činom zdravnika korvete. Bil je udeleženec bitke pri Visu 20. julija istega leta, ko je avstrijska mornarica pod vodstvom kontraadmirala Wilhelma von Tegetthoffa premagala številčnejšo in sodobnejšo italijansko vojno mornarico. Leta 1869 je napredoval v zdravnika fregate, leta 1874 v zdravnika bojne ladje, leta 1890 v štabnega zdravnika. Kot avtor je Josef (Joseph) Potočnik omenjen v sanitetnem poročilu korvete Fasana (Fažana) na poti v Vzhodno Azijo leta 1874 in kot soavtor v sanitetnih statističnih poročilih c. kr. vojne mornarice od leta 1874 naprej. Ti dve publikaciji sta za zdaj najstarejša ohranjena dokaza o njegovi uporabi slovenske oblike zapisa priimka (Potocnik). V poročni knjigi je že zapisano Potočnik.
Josef Potočnik je umrl zaradi srčnega zastoja 10. marca 1894 v Pulju. Pokopan je bil na tamkajšnjem mornariškem pokopališču 12. marca.
Cesarsko-kraljevo mornariško pokopališče v nekdanji mornariški četrti sv. Polikarpa, sedaj v mestnem predelu Stoja v Pulju, je eno izmed večjih vojaških pokopališč v Evropi. V uporabi je bilo od leta 1862, zadnji pokop pa je bil leta 1956. Leta 1960 je bilo razglašeno za zgodovinski spomenik. S pomočjo avstrijskega Črnega križa in Nemške ljudske zveze, ki skrbi za vojne grobove, je bilo pokopališče v letih 1990–1997 urejeno in obnovljeno. Na edinstvenem pokopališču, spominskem parku, ki je uvrščeno na seznam haaške konvencije o zaščiti kulturnih dobrin v primeru vojaških spopadov, je pokopanih med 7.500 in 9.000 oseb. Posebna zanimivost pokopališča je nasad več kot 400 cipres, ki velja za enega izmed največjih v hrvaškem delu Jadrana.
Potočnikov grob v obliki kamnite plošče, položene na travnato površino, je v severovzhodnem delu pokopališča. Ob severni stranici (ograja z glavnim in stranskim vhodom) je Ulica Katalinića Jeretova, ob vzhodnem pokopališkem zidu pa Uskočka ulica. Vklesane podatke v kamnito ploščo, ki so bili prvotno zaliti s svincem, je že dodobra načel zob časa in so še komaj razločni.