Poleg ponemčevanja, ki je trajalo celotno obdobje okupacije, so nemške okupacijske oblasti nad prebivalci Škofje vasi in njene bližnje ter širše okolice izvajale tudi nekatere druge še neprimerno nasilnejše ukrepe. Njihove žrtve so bili predvsem člani in podporniki OF ter njihovi družinski člani. Tiste, ki so jih odkrili, so zaprli v celjske gestapovske zapore, kjer so jih po zasliševanju z mučenjem ali kot talce ustrelili na dvorišču sodnih zaporov, ali pa so jih poslali v nacistična koncentracijska taborišča, od koder se mnogi niso nikoli vrnili. Poleg tega so vsakemu, ki so ga ustrelili kot talca, zaplenili njegovo premoženje v korist Pooblaščenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva.
Okupatorjevo nasilje na Spodnjem Štajerskem je doseglo največje razsežnosti leta 1942, ko so bila streljanja talcev najbolj množična. Med tistimi, ki so bili kot talci ustreljeni v Celju, so bili tudi mnogi iz Škofje vasi in njene bližnje ter širše okolice. Prve pristaše OF iz Škofje vasi so zaprli 4. maja 1942, med njimi sta bili Štefka Antloga in Mimi Ocvirk–Švab.[1] Nove aretacije so sledile 17. julija, ko so se proti večeru tega dne v Škofjo vas pripeljali gestapovci.[2] Ustavili so se na občini pri županu, kjer so čakali, da so se ljudje s polj vrnili domov, nato pa so krenili aretirat družine, ki so jih imeli na seznamu. S Prekorja so odvedli Prekorškove, iz Zadobrove Košeninove, iz Škofje vasi pa Minko Kožuh in Žagarjeve.[3] Tem so se kasneje pridružili tudi nekateri Vojničani, med katerimi sta bili tudi mladinki Malči Pukl in Nada Klančnik.[4] 30. julija 1942 so bili v celjskem Starem piskru ustreljeni mnogi člani škofjevaškega odbora OF, med njimi Antlogovi in Ocvirkovi.[5]
Okupator je na smrt obsojenim dovolil, da so pred ustrelitvijo svojcem smeli napisati poslovila pisma. Med poslovilnimi pismi, ki so jih napisali talci z območja Škofje vasi in njene bližnje ter širše okolice, so se ohranila poslovilna pisma Franca Kožuha iz Škofje vasi, Zvonka Križana iz Zadobrove, Karla Kresnika iz Tomaža nad Vojnikom, Zvonka Žvanuta iz Vojnika.[6]
Poslovilno pismo Franca Kožuha iz Škofje vasi[7]
Dragi ate in mama Anzi in Ančka!
Zadnjikrat Vam pišem in Vas prosim da mi oprostite ker sem Vam napravil to. … A sedaj na zadnjo uro mi je žal vsega najbolj pa to da Vas ne bom več videl, a tudi bom pretrpel, ker vem da se bomo kmalu videli nekje drugje. Anzija prosim da mi oprosti ker je radi mene bil zaprt, in ga tudi prosim, da vzame življenje za malo bolj resno stvar, ker živ si samo enkrat ker to se ti ne povrne več, zato dragi brat odpusti in začni resno življenje da boš ti v oporo mami in ato sedaj ko mene ni več. Malo imam še tudi dolgov namreč pri. g. Vran koliko To bo že povedala in Vas prosim da bo Te poravnali. Drugje nimam samo pri g šefu so še male nerednosti, katere bom napisal na drugo stran! Prosim Vas da daste Lenkii z Dobrotina tisto kosete v spomin, in jih vse lepo pozdravim Mimiko Zofko in Lenko ter samo gospo. Ena malenkost je še pri Rojcu pri Mimiju, ako je gotovo ima lahko Anzi za spomin, ako ne je pa vse eno. Vse drugo naj bo kakor bodo hoteli drugi. Molite za mene ter še enkrat oprostite mi, Ate za vas imam še nekaj cigaretov v nočni omarici v omari. Pozdravite vse znance strica in vse njegove Zadnji pozdrav od sina in brata.
France
Pozdrav mami atu in bratu sestri
Franc
Pozdrav šefu in drugim
Poslovilno pismo Karla Kresnika s Tomaža nad Vojnikom[8]
Ljuba mama ata in vsi drugi..
Prejmite srčne pozdrave od Vašega Karla to so moji posledni pozdravi ki Vam jih pošiljam Vedite da grem v smrt oprostite mi ako sem bil kdaj slab. Odpuščanje prosim tudi brata in ata, ki sta nedolžna trpela. Danes se poslavljam od vseh ki so mi ljubi ker se ne vidimo nikdar več na tem svetu pač pa se vidimo na onem kjer ne bo več ločitve. Molite zame ne jokajte, ker to ne pomaga popolnoma nič. Srčno pozdravljam vse druge in prosim plačajte kakšno mašo zame. Prejmite moje zadne pozdrave in molite zame pozdravljam vse poznane.
Ljuba mama odpusti mi da sem Ti napravil to žalost
Vas pozdravla z zadnim pozdravim Vaš sin
Karel
na svidenje nad zvezdami.
Poslovilno pismo Zvonka Križana iz Zadobrove[9]
Ljuba mama!
Zadnje pozdrave Ti pošiljam in Miladi. Ne pozabita na mene in molita zame! Danes popoldan se poslavljam s tega sveta. Želim Vama, da bi vsaj vedve v miru živele. Upam, da me ljubi Bog ni zavrgel. Saj nisem pozabil na njega.
Poljube in pozdrave Tebi in Miladi.
Tvoj Zvonko
Poslovilno pismo Stanka Žvanuta iz Vojnika[10]
Ljuba zlata mama in žena!
Jaz se poslavljam od vaju in moje hčerke — pomagajta druga drugi v življenju z Bogom zlata mama in žena
Stanko
* * *
Vsem, ki so jih izgnali, jih ustrelili kot talce, ali pa poslali v koncentracijska taborišča, so nemške okupacijske oblasti tudi zaplenile njihovo premoženje. Iz ohranjenega gradiva Urada Pooblaščenca državnega komisarja za utrditev nemštva–izpostava Celje, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje, je razvidno, da so nemške okupacijske oblasti v okupacijski občini Škofja vas v letih 1941–1945 zaplenile 12 zemljiških posesti s skupno površino dobrih 64 hektarov.[11] Hkrati z zemljiško posestjo so bile seveda zaplenjene tudi hiše in gospodarska poslopja. Žrtve zaplemb so bili:
- iz Arclina: Jožef Antloga, Ivan Smrdelj, Ivan Prekoršek, Peter Razpet, Leopold Dolar, Ivan Vidmar, Stanislav Klinc in Ivan Bornšek
- iz Škofje vasi: Alojz Vrečko
- iz Zadobrove: Dr. Anton Novačan
- iz Sv. Miklavža: Andrej Rutar
[1] Ivanka Žagar Milovanović, Borba žena v Škofji vasi pri Celju, tipkopis, str. 3. Tipkopis hrani Muzej novejše zgodovine Celje.
[2] Prav tam.
[3] Prav tam.
[4] Prav tam.
[5] Prav tam.
[6] Njihova poslovilna pisma so objavljena v: Poslovilna pisma žrtev za svobodo, druga razširjena in dopolnjena izdaja poslovilnih pisem za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski, glavna urednika Milan Ževart in Stane Terčak (dalje: Poslovilna pisma žrtev za svobodo), Založba Obzorja Maribor, 1969.
[7] Poslovilna pisma žrtev za svobodo, str. 281.
[8] Poslovilno pismo žrtev za svobodo, str. 229 in 230.
[9] Poslovilna pisma žrtev za svobodo, str. 199.
[10] Poslovilna pisma žrtev za svobodo, str. 300.
[11] ZAC, Urad Pooblaščenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva v Mariboru – Izpostava Celje, tehnična enota 1, signatura arhivske enote 17.
