Na geodetskem posnetku iz iz leta 1879 sta na parc. št. 63–stavbi na otočku sredi Bistrice, narisani dve vodni kolesi, zato sklepam, da je imel mlin dva kamna. Glede na letnico 1886, ki je na hiši in gospodarskem poslopju, so verjetno takrat preselili mlin iz otočka v novo hišo. Ko se je Ivana Pucelj omožila z Viktorjem Oberstarjem, sta bili ob hiši dve vodni kolesi.
Mlin v hiši: 1. kamen je mlel koruzo, 2. kamen je bil za ječmen in oves. V mlinu so bile tudi stope, ki so jih zaradi hrupa pozneje prestavili. Posebnost mlina je bila, da so na stopno kolo lahko pritrdili verigo, ki je služila za rezanje slame. Za mlin je skrbela gospodinja. Mlin je svoja kolesa vrtel do leta 1960, ko so mu, z regulacijo Bistrice, vzeli vodo.
Pri Selanovih so za zmletih 25 kg koruze pobrali 1,5 l merice, oz. po domače en “firkel”. Po 2. sv. vojni so davki vrtoglavo narasli. Oblasti so mlinarjem od 1,5 merice vzele kar celo merico. Zaslužka ni bilo več.
Leta 1896 je pričela na otočku obratovati na novo postavljena žaga na en list – venecijanka, ki sta jo gnali obe vodni kolesi. Vode ni bilo vedno dovolj. Žaga je v času polnega pogona porabila toliko vode, da so morali nato več ur čakati, da se je ponovno natekla in so lahko zagnali mlin. Od hlodišča do žage je bil položen tir za prevoz tovora z vozičkom (kinkež). Žago so med vojno opustošili lahi. Ostala je brez jermenov za prenos moči z vodnih koles na jermenico (laufšajbo). Žaga je obratovala do leta 1954, ko je umrl žagovodja Krzmankar/Marolt. Za žaganje se je plačevalo z denarjem. Po dogovoru je bilo plačilo tudi v lesu. Pred 2. sv. vojno se je za razrez plačalo 20 din od 1m3 lesa. Cena za 1 m3 lesa je bila 205 din. Po vojni je občina določila ceno razreza, ki je bila 300 din/ 1 m3. Zavetnika mlina in žage sta bila sv. Jožef in Marija.
