Oton Župančič je kot dramatik, esejist, gledališčnik, prevajalec, predvsem pa kot pesnik pomembno zaznamoval obdobje prve polovice dvajsetega stoletja pri nas. Rodil se je v Beli krajini in tam preživel otroštvo. A po očetovem gospodarskem propadu se je družina kmalu preselila v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje. Tam se je v tajnem dijaškem društvu Zadruga srečal z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Josipom Murnom. Vsi štirje so kasneje postali predstavniki novega literarnega obdobja, imenovanega slovenska moderna, na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja, ko sta izšli dve pesniški zbirki, najprej Župančičeva Čaša opojnosti in nekaj mesecev kasneje Cankarjeva Erotika. V tem času se je literatura bolj usmerila k sodobnemu življenju in k obravnavanju notranjih stisk modernega človeka. Župančičeva poezija obsega ljubezensko, izpovedno, socialno in domoljubno liriko in izpričuje razvoj njegove umetniške osebnosti. Njegova dela so prevedena v številne jezike.
Župančič pa ni zaznamoval zgolj slovenskega pesništva, temveč kulturo svoje dobe nasploh. Že za časa njegovega življenja je izšlo kar nekaj resnih študij o njegovem delu, tudi v tujini (Rim, Pariz). Nedvomno je bil ena pomembnejših osebnosti v času med obema vojnama pri nas. Kot tak se je moral večkrat javno opredeliti o perečih zadevah sodobne družbe, bodisi da je šlo za narodnostna, nacionalna ali politična vprašanja, s čimer je pomembno vplival na oblikovanje javnega mnenja.
Njegov doprinos je bil velik na številnih področjih. Med drugim je kot dramaturg in kasneje upravnik Narodnega gledališča ogromno naredil za naš jezik. Slovenski jezik v javnem življenju je branil pred silnim vplivom nemškega jezika in ravno gledališče je bilo zanj praktična šola lepega in vzornega jezika. Zato Župančič upravičeno velja za začetnika modernega odnosa do jezika in govora na slovenskem odru ter za utemeljitelja lektorskega poklica. Po vojni je postal upravnik zavoda za kulturo slovenskega jezika in predsednik Slovenske matice. Predsedoval je številnim društvom in organizacijam. Bil je tudi predsednik društva slovenskih književnikov, predsednik slovenskega centra PEN in Francoskega inštituta.
