Trinkovi pesniški začetki segajo v gimnazijska leta, ko je začel pisati pesmi v navadne šolske zvezke. Med letoma 1880 in 1883 je s poezijo napolnil štiri zvezke (več kot devetdeset pesmi) s pretežno domovinsko tematiko. Leta 1897 je pesmi objavil v samostojni pesniški zbirki Poezije v založbi Andreja Gabrščka.
Bil je posrednik med slovensko in italijansko kulturo, literaturo in književnostjo, narodu pa je želel približati tudi književnost drugih narodov. K poznavanju Slovencev v Italiji je želel pristopiti s prevodi leposlovnih del v italijanščino, iz slovanskih književnosti pa je v videmskih, goriških in tržaških časnikih in revijah objavljal prevode iz ruščine, češčine in poljščine.
Pisal in objavljal je tudi prozo. Leta 1929 je Goriška Mohorjeva družba izdala njegovo prozno zbirko Naši paglavci: črtice in slike iz beneško-slovenskega pogorja. Veliko je objavljal tudi v najbolj znanih ljubljanskih slovenskih glasilih, poleg pesmi in proze tudi znanstvene članke, razprave in druga besedila.
V Trinkovi korespondenci sta ohranjeni dve pismi Josipa Stritarja. V prvem Stritar Trinku piše: »Rad Vam dajem privoljenje, da prevedete „Gosp. Mirodolskega” na italijanski jezik, da premenite imena in tudi, da izpustite, kar se vam zdi potrebno.« (7. 12. 1885) V drugem pismu pa že sprašuje po objavi: »Prav razveselili bi me, ko bi mi hoteli vsaj eno številko časnika „Il Cittadino italiano” poslati, da bi videl, kako pristoji skromni, preprosti slovenski deklici gosposka italijanska obleka.« (5. 3. 1886)
Z naslovom Il signor di Valpacifica je roman kot podlistek v 44 nadaljevanjih izšel spomladi 1886 v omenjenem časniku.