Skriti biser slovenske književnosti
- Knjige in ljudsko slovstvo so bile najlepša pustolovščina Bevkovega otroštva.
- Bevkove legende so pristna ljudska umetnost in zbirka legendarne romantičnosti, ki je prežeta s pravljičnim nasprotjem dobrega in zlega ter greha in svetosti.
S svojimi »izostrenimi čuti«, kot ugotavlja Helga Glušič, je Franček v svojih otroških letih, kjer so bile vragolije na dnevnem redu, in ko je vzbrstela njegova velika želja po znanju ter širnem in neznanem svetu, sprejemal in vpijal družinsko dinamiko. Ded in babica sta poznala polno strašljivih zgodb. Ded Jakob in oče sta bila samouka, cenila sta učenje, knjige in časopise. Bevkova stara mati, ki sicer ni znala brati, je imela sijajen spomin, zato si je zapomnila vse, kar je slišala, a »s svojimi zgodbami nikdar ni mogla dovolj potešiti radovednega otroka«. Precejšnjo vlogo pri njegovem bodočem pisateljevanju pa je imela mati, ki ga je seznanila s svetopisemskimi zgodbami – prav ona je bila Bevkova najzvestejša sogovornica in zaupnica.
Kot otrok je zimske večere preživljal na domači peči, kjer je poslušal pravljice, grozljive zgodbe, pripovedke in legende s Tolminskega in Cerkljanskega – snov, ki jo je s poetičnim slogom, obogatenim z ljudskimi reki, pregovori in ljudsko modrostjo ter izpiljenim jezikom, ki je rahlo dvignjen nad vsakdanjost, ubesedil v svojih legendah z religiozno tematiko, prek katere je vzpostavil ravnovesje med zemskim in svetim, piše Dolenc.
Bevkove legende so prostorsko raztresene po vsej Primorski in zamejstvu, torej na območje Tolminskega, Vipavskega in Idrijskega ter v Čedad, Istro in Solkan. Zbirka devetih legend je v knjižni izdaji izšla leta 1939 v Ljubljani pri Novi založbi.
Primorski rojak svojo zbirko začne z legendo Marija z Robidja o mladem in revnem dekletu s čisto dušo in globoko vero, nadaljuje pa z legendo Peta zapoved, in sicer o protestu proti vojni in ubijanju, ki je osnovana na pisateljevem pretresljivem osebnem doživetju v prvi svetovni vojni, in mojstrsko zgrajeno legendo Češnja z bahavim, samovšečnim in od bogastva opitim grofom Pilgramom, prek katerega poziva, da mora pokora priti iz dna prenovljenega srca. Legenda Pobožni zidar razlaga nastanek slovečega Marijinega svetišča v Logu pri Vipavi, z legendo Bogati mlinar, ki izhaja iz ljudskih legend o popotovanjih Kristusa in svetega Petra po naših krajih, pa nam ponudi moralni nauk o bogastvu kot zaslepljujoči pogubi človeka. Poslednja tolažba nas postavi v življenje rudarjev, ki so se v strahu za življenje priporočali zaščitnici sveti Barbari. O spokorjenem razbojniku s krščansko miselnostjo o nasilju in kazni, spreobrnjeni v ljubezen in odpuščanje, spregovori v legendi Marija in razbojnik. V legendi Božja martra pa govori o rezbarju Nikodemu, ki je Jožefu iz Arimateje pomagal sneti s križa Jezusovo telo. Zadnja legenda Pevec Gruje s trubadursko tematiko zaključuje zbirko legend z mislijo, da je pesem religioznemu idealu globlja in popolnejša od trubadurske svetne ljubezni.
»Podobe, ki so bile tako pošastne ko sence na steni. Nizale so se druga na drugo, vesele in žalostne, kakor je naneslo, ni jih bilo konca. Nikoli pozneje nisem s tako drhtečim srcem bral kako knjigo, kot sem takrat poslušal te žive zgodbe. Dogodki so se prekopicavali pred menoj; nisem več razločil, kaj se je zgodilo prej, kaj pozneje. Morda sta to doživela ded in babica, morebiti že praded in prababica. Ali kdo drugi. Saj je bilo vseeno.« France Bevk, Začudene oči, 1936