Orožen se je z večjo vnemo posvetil raziskovanju zgodovine po letu 1867, ko je postal stolni korar v Mariboru. Lotil se je obsežnega projekta pisanja Zgodovine lavantinske škofije. Želel je napisati zgodovino vseh dekanij lavatinske škofije. V letih 1868–1893 je izšlo osem zvezkov Zgodovine lavatinske škofije, ki so obsegali :
– I. zvezek: mariborska škofija in stolni kapitelj ter dekanije Maribor, Radlje ob Dravi, Jarenina, Sv. Lenart v Slovenskih goricah in Cirkovce,
– II. zvezek: Benediktinski samostan Gornji Grad (1876), Dekanija Gornji Grad (1877),
– III. zvezek: savinjski arhidiakonat, Dekanija Celje z župnijami Celje, Teharje, Žalec, Galicija, Gotovlje, Sv. Peter v Rožni dolini, Griže, Polzela z Novim kloštrom (1880),
– IV. zvezek: Dekanija Braslovče, Dekanija Laško (1880),
– V. zvezek: šaleška dekanija s Svetim Jurijem v Škalah, Sv. Martinom pri Šaleku, Sv. Janezom na Vinski gori, Sv. Iij pri Velenju, Sv. Pankracijem pri Ponikvi, Sv. Mihaelom v Šoštanju, Sv. Petrom v Zavodnjah, Sv. Andražem v Belih vodah (1884),
– VI. zvezek: Dekanija Kozje (1887),
– VII. zvezek: Dekanija Rogatec z župnijami Sv. Križ pri Rogaški Slatini, Sv. Jernej v Rogatcu, Sv. Marija v Kostrivnici, Sv. Ema, Sv. Peter, Sv. Florian na Boču, Sv. Rok na Sotli, Sv. Mihael in Sv. Anton v Stopercah (1889),
– VIII. zvezek: Dekanija Nova Cerkev (1893).
Obširnega dela Zgodovine lavantinske škofije mu zaradi težav z vidom ni uspelo dokončati. V zadnjem zvezku je avtor sam izrazil upanje, da bo Zgodovino lavantinske škofije končal kdo od duhovnikov v škofiji. Vendar do tega ni nikoli prišlo.