Da se je špinerbal tako hitro udomačil v malem mestu Litiji, lahko iščemo vzroke tudi v že razviti plesni kulturi. V začetku 20. stoletja so iz Severne in Latinske Amerike pričeli prihajati novi plesi. Evropska mesta so jih sprejela in po svoje prikrojila.
Prvi, ki so oblikovali vse te klasične plesne oblike, so bili Angleži. Angleški stil označuje elegantna mirnost. Tako smo dobili standardne evropske oblike družabnega plesa. Vse je govorilo o modernih parketnih plesih in v vseh večjih in manjših mestih so se začeli množiti plesni lokali. Takšno navdušenje je prekinilo splošno utrujenost in naveličanost nad starimi plesi. Če je mladina do sedaj zahajala v plesne tečaje le zaradi bontona, so jih po prvi svetovni vojni privabljali novi plesi, v katerih je uživalo celotno telo, vsak gib je bil preračunan, vsaka kretnja natančno predpisana.
Ljubljana pri tem ni prav nič zaostajala. Leta 1923 je bil ustanovljen prvi Klub plesovodij Ljubljana. Poučevati je začel Adolf Jenko, ki je naslednje leto zaključil šolanje v Parizu in postal prvi profesionalni plesni učitelj. Prav on je najbolj zaslužen za razvoj naše plesnosti. Vzporedno s plesnimi vajami so se prirejala tudi razna plesna tekmovanja.
Še posebno so se za nove plese zanimali mladi. V Šmartnem je bilo prijavljenih tako veliko število, da so vaje potekale v treh skupinah. Ob koncu plesnih vaj so mladi plesalci pokazali svoje plesno znanje na plesnem venčku in se predstavili svojim domačim in tudi drugim. Plesni venček se je pričel s četvorko, pred plesom so plesalke svojim plesalcem pripele kotiljone, ki so jih same sešile.
Po četvorki so se zvrstili še vsi ostali plesi, ki so se jih naučili na vajah: dunajski in angleški valček, tango, fokstrot, samba, rumba, polka. Z novimi plesnimi tehnikami so na že znane ljudske plese, ki so jih še vedno prirejali v gostilnah, začeli gledati nekoliko zviška.
