Ob vstopu v nekdanjo šolsko zgradbo, kjer je danes krajevna knjižnica, v Grumovem času pa dom Jože Debelak, hčerke šmarskega nadučitelja Mihaela Debelaka, so nas pozdravili zvoki prečne flavte, na katero je igrala Anja Kranjec, učenka učiteljice flavte profesorice Mire Kranjec. Tudi v dramo Dogodek v mestu Gogi nas namreč pospremijo zvoki flavte …
»Večer, po ozračju se nosi drobna, trzajoča pesem flavte. Sobe, ki jih baše mrak, belina rok obrazov.« (ZD I, str. 175)
V tej stavbi je Maša prav na tistih črnih kamnitih stopnicah, na katerih sta pred skoraj 100 leti posedala pisatelj in njegova muza, prebrala še eno Slavkovo pismo Joži. Ohranilo se je 98 njegovih pisem, ki jih je Joža Debelak uredniku Zbranega dela Slavka Gruma Ladu Kralju dovolila objaviti, originale pa je zadržala in jih danes hrani družina Kalan. Nekatere dele pisem je prečrtala, tako da niso berljivi. Dolgo je veljalo, da sta se ohranili le dve njeni pismi, namenjeni Slavku Grumu, pravzaprav ena kartica in eno pismo, a Stanka je med zapuščino pisatelja, ki jo hranijo v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu, našla še dve dragoceni pismi.
Joža Debelak je bila prva ženska elektroinženirka v stari Jugoslaviji. Diplomirala je leta 1927 na ljubljanski univerzi in 31 let poučevala na Srednji tehniški šoli v Ljubljani. Grum ji je s pismi izkazoval izjemno naklonjenost. Morda jo je na piedestal postavljal tudi zato, ker sta bila večino časa ločena, on na Dunaju, kjer je študiral medicino, ona v Šmartnem ali Ljubljani, kjer se je pripravljala na izpite. Za takratno patriarhalno družbo je bil njun odnos vsekakor nekaj izjemnega. Joža je bila Slavku navdih, včasih nedosegljiva, na trenutke več vredna, saj je rastla v okolju izobražencev – drugače kot Slavko, ki ga je neprestano zasledoval neprijeten vonj iz usnjarne, ki se je zažiral v očetove obleke – učitelj je bil že njen ded po očetovi strani Janez Debelak, znani tržiški orglar, godbenik in priložnostni skladatelj, njegov stric Mihael Debelak, zaveden Slovenec in narodni buditelj, pa je bil tržaški stolni kanonik; po mamini strani so bile sestre Jezeršek iz Kranja poročene z vidnimi intelektualci takratnega časa: ena z litijskim nadučiteljem Bernardom Andolškom, druga z uglednim pravnikom Božidarjem Bežkom. Njegov brat Viktor Bežek je bil nekaj časa urednik Ljubljanskega zvona, sicer pa prizadeven pedagog.
„Samo še čakam. Škoda je teh lepih dni, ki jih sežiga solnce, škoda vsake ure. Vsa okna moram zadelati, da zdržim nad knjigo. Še osem, šest dni.
Iščem besede, kako bi vam rekel. Čudno je, če vas hočem reči. Čisto prosojni ste postali, ne morem vas več zajeti z besedo. Včasih mislim, da ste parfem, potem zopet zveneče kaplje. Veste, da se ne spominjam, da sem vas kdaj poljubil. Zdi se mi, da bi mi bilo zdaj že vseeno, če bi vas poljubljal kdo drugi. Samo na stopnjicah ne bi smel sedeti z vami in – rad bi povedal, kako vas čakam.
Zdi se mi, da se vas zopet ne bom upal dotakniti. Ne vem, zakaj se vas vedno bojim dotakniti. Da ne bi bilo potem ničesar več v roki, se bojim. Velikokrat se mi raztopite, kadar sem pri vas. Večkrat vas je sram, da me imate radi. Nikar ne zanikujte, res je! Meni ste zelo všeč tako. Čakajte, vam bom povedal. Kakor bi kdo zasačil noro mater, ki je devica in pripravlja plenice za otroka, tako vas je sram.
Ste hudi? Ne smete biti; iščem samo besede, kako bi vas rekel.
Ali se že kopate? Jaz sem prišel včeraj že z groznim ponosom z olupljenim hrbtom domov. Ali je še tolmun? Bojim se, da niti potoka ni več; zadnjič ste pisali, da je vse drugače v Šmartnem. Nazadnje še šole ne bo več in bo tam oštarija ali magacin.
Danes sem staknil v neki knjigarni še dve knjigi Obstfelderja. (Saj se spomnite tistih drobnih povesti?) Jutri nesem smoking au mont de piete in jih kupim.”
Slavko
28. junij 1924
