O Lešah
O kraju Leše so začeli govoriti že leta 1818, ko se je tam mudil dunajski magistratni nameščenec Blaž Mayer. Bil je na dopustu pri svojem prijatelju, posestniku Kresniku. Po naključju je odkril nahajališča premoga. Leta 1820 so začeli kopati premog. Na Lešah se je razvil največji koroški premogovnik. Leta 1855 je bilo v njem zaposlenih 720 delavcev. Tedanji lastniki premogovnika so začeli graditi bivališča za rudarje. Bila so lesena in v njih so živeli skupaj možje, žene in otroci. Za »purgarje« pa so postavili nekaj lepih hiš, ki še danes krasijo vas. Zgradili so tudi mogočno restavracijo, zraven nje hišo za učitelja, bolnišnico in šolo. Na cerkev so pozabili.
Na griču nad Lešami pa stojita kar dve cerkvi, cerkev sv. Ane in cerkev sv. Volbenka, ki imata zgodovinsko vrednost. Na Janževem posestvu, kjer so še vidne ruševine, naj bi stal nekoč grad. Tam sta živeli dve hčerki, ki sta hoteli imeti vsaka svojo cerkev. Stara pripovedka pravi, da so cerkvi zidali ajdi.
Po priključitvi Avstrije k Nemčiji so se tudi na Lešah pojavile protifašistične sile. Leta 1885 je bil na Lešah punt rudarjev. Zaradi slabega gospodarjenja je leta 1918 šel rudnik v konkurz. Rudarji so začeli odhajati v Francijo, Holandijo in Belgijo. Ostalo jih je približno 150, saj zaradi družin niso mogli po svetu. Ti rudarji so organizirali zadrugo, poimenovali so jo Rudarska zajednica. Ker niso imeli materialnih sredstev, je tudi ta kmalu propadla. Leta 1939 so zaprli še zadnjo jamo in tako je leški rudnik po 120 letih delovanja dokončno usahnil. Rudarji so ostali brez dela. Vendar pa Lešani kljub pomanjkanju niso mirovali. Aktivno so sodelovali v kulturno-prosvetnem društvu Svoboda. Imeli so svoj tamburaški zbor in dramsko skupino, ki je pripravila štiri predstave na leto. Pokojni učitelj Karel Doberšek je učil Lešane o Marxovih in Leninovih idejah. Okupacijo so dočakali v strahu za svoja življenja. Na Lešah so se hitro pojavili prvi partizani in pri zatiranih rudarjih našli zatočišča. Nemci so imenovali Leše »banditendorf«. Karla Doberška so izselili v Srbijo. Druge zavedne krajane so usodnega dne leta 1941 zaprli, odpeljali v Begunje, nekatere med njimi ustrelili. Precej so jih odpeljali v taborišča, od koder so se vrnili le redki.
Po osvoboditvi so Leše ponovno oživele. Vas so začeli obnavljati. Ko so dobili elektriko, so jo napeljali v borne lesene bajte. Lotili so se tudi vodovoda. Vsaka hiša je dobila vodo, prej pa so bili le trije vodnjaki v vasi. Sledi o nekdanjem rudniku so začele počasi izginjati. Stare lesene bajte so nadomestili novi domovi. Ljudje so se začeli zaposlovati v bližnjih krajih. Nekdanjo »pozivalnico« so preuredili v trgovino. Kar je še vidnega od nekdanjih Leš, je nadzidek nad trgovino. Tu je bil tudi oddelek osnovne šole. Pouk je potekal izmenično v dveh oddelkih.
Temeljni kamen za novo šolo so postavili 13. marca leta 1982. Dne 27. novembra 1982 so krajani dočakali odprtje nove šole.
Podružnična šola Leše
1856/1857 V šolskem letu 1856/1857 so v zasebni stavbi odprli paralelni razred k prvemu razredu železarske/tovarniške šole na Prevaljah za otroke rudarjev in železarjev.
1869 Šola je delovala kot industrijska šolska ustanova, in sicer kot privatna rudarska šola do sprejetja novega osnovnošolskega zakona leta 1869.
1876/1877 K drugemu razredu matične železarske šole Prevalje so na Lešah ustanovili paralelko. Šola je bila dvojezična.
1899 Rudarsko šolo so lahko obiskovali tudi kmečki otroci.
1914 Za delovno mesto učitelja ni bilo več zahtevano znanje slovenskega jezika.
1946 Šola na Lešah je postala samostojna šola.
1976/1977 Začeli so graditi športno igrišče.
1982 Dne 13. marca so položili temeljni kamen za novo montažno šolo. Novo šolsko poslopje so slavnostno odprli 27. novembra 1982.
1983 Šoli se je pridružil oddelek vrtca.
1983/1984 Zaradi slabe kritine so na šoli ponovno prekrili streho.
1985 Šola je prejela plaketo krajevne skupnosti za kakovostno delo.
1994/1995 V šoli je bilo prvič organizirano podaljšano bivanje.
1999/2000 V šoli je bilo po dolgih letih najmanjše število učencev – 15.
2002/2003 Uvedena je bila devetletka, pouk je potekal v dveh kombiniranih oddelkih tudi za 5. razred.
2002 Učenci so 7. decembra sodelovali na prireditvi Veseli tobogan.
2004/2005 Zaradi premajhnega števila otrok je bil ukinjen oddelek vrtca.
2007/2008 Število otrok je naraščalo, ponovno so odprli oddelek vrtca.
2008/2009 S pomočjo Občine Prevalje in Krajevne skupnosti Leše so ob šoli uredili igrišče in postavili nova igrala.
2011 Izvedena je bila energetska sanacija šole.
Leše, začetki šole v letu 1856
Do odkritja premoga na Lešah leta 1818 so v tem svetu prevladovali prostrani gozdovi, na ugodnih legah pa je bilo posejanih le nekaj starih kmetij. Razvoj Leš in tamkajšnje šole je tesno povezan z razvojem leškega rudarstva ter z razvojem industrije in šole na železarskih Prevaljah. Leški premogovnik je sodil med največje slovenske premogovnike. V najbolj produktivnih letih je bilo v njem zaposlenih 900 delavcev. Število učencev na Prevaljah je iz leta v leto raslo, šola je že kmalu po ustanovitvi leta 1854 postala pretesna za vse otroke prevaljskih železarjev in leških rudarjev.
Leta 1856 je bila ustanovljena podružnična šola na Lešah. Dne 14. maja 1856 so bile z zakonom imenovane kot ljudske šole Leše, Prevalje in Farna vas (Farndorf). V šolskem letu 1856/1857 so na Lešah zaradi razcveta premogovnika odprli paralelni razred k prvemu razredu šole na Prevaljah, leta 1876 pa še paralelko k drugemu razredu. Šola je bila do konca 1918 dvorazredna z dvema paralelkama in ekspozitura šole Prevalje. To je bil začetek šolstva na Lešah. Pouk je potekal v zasebnem poslopju. Po takratnem šolskem zakonu je delovala kot privatna rudarska šola, v virih ni pojasnil, zakaj je niso smeli obiskovati kmečki otroci, verjetno je bila ta pravica povezana z vplačili prispevkov staršev v šolski sklad.
Sredstva za vzdrževanje obeh šol, železarske in rudarske, so namreč prispevali delavci in uradniki s Prevalj in Leš, ki so plačevali v sklad iz lastnega dohodka, in sicer en odstotek. Prispevek so znižali na 0,2 odstotka, ko so leta 1869 obe šoli predali javni upravi. Sklad je sodeloval z bratovsko skladnico, a poslovanje je bilo strogo ločeno. Do sprejetja osnovnošolskega zakona leta 1869 je šola Prevalje skupaj z leško šolo delovala kot industrijska šolska ustanova. Šola Prevalje je bila od nastanka ekspozitura šole Farna vas, po sprejetju šolskega zakona je postala šola Prevalje matična šola, šoli v Farni vasi in na Lešah pa sta bili od takrat ekspozituri šole Prevalje. Šola Leše je bila do konca leta 1918 dvorazredna z dvema paralelkama, šolsko delo je potekalo dvojezično. Začetnike so poučevali v slovenskem jeziku, ko so po nekaj mesecih obvladali slovensko abecedo, je prevladala nemščina. V drugem razredu so poučevali v nemškem jeziku. V šolskem letu 1862/1863 je bilo na Lešah 40 učencev, v šolskem letu 1889/1890 pa so šolo obiskovali 103 učenci. Po propadu prevaljske železarne leta 1899 se je veliko družin izselilo, število učencev je začelo upadati.
Dne 6. septembra 1921 se je »zatvorila« šola na Lešah zaradi griže.
Velika gospodarska kriza in ukinitev leškega premogovnika sta ostro zarezali v življenje na Lešah. »3. februarja 1936 so hladno nabili mrliški list stare prevaljske industrije.« Na prodaj so bile hiše in gozdovi. Na javni dražbi na Lešah so izdražili delavci za dolžne mezde 18 stanovanjskih hiš. Prevalje si niso opomogle, šola je ostala šestrazrednica, brez ekspoziture v Farni vasi in z dvema paralelkama za 1. in 2. razred na Lešah. Z ugašanjem Železarne Prevalje je počasi usihal tudi premogovnik rjavega premoga na Lešah. Ob razprodaji vsega imetja je šola želela odkupiti stavbo, da bi primerno preuredila razrede, toda nakup ni bil izpeljan. Šolo so po letu 1899 lahko obiskovali tudi kmečki otroci, ne samo otroci rudarjev in železarjev.
Učitelji so še leta 1899 za zasedbo delovnega mesta morali obvladati ob nemškem tudi slovenski jezik. Leški učitelj Rudolf Mörtl je opravil izpit za učitelja v obeh jezikih.
Oktobra 1914 je bilo mesto učitelja na Lešah razpisano že brez zahteve po znanju slovenskega jezika.
Med drugo svetovno vojno so starši lahko pošiljali otroke le v nemško šolo, zato podatek, da je bilo vanjo sprva vpisanih samo sedem učencev. Na Lešah je takrat deloval tudi otroški vrtec, šola in otroški vrtec sta nemškim oblastem bila zgolj sredstvo za ponemčevanje prebivalstva.
Po vojni leta 1946 je šola na Lešah postala samostojna, vendar so otroci v višje razrede ljudske šole, v 5., 6. in 7. razred, hodili na Prevalje.
Redki zapisi o šoli Leše
Kronike v šoli Leše prva leta niso pisali, o šoli zasledimo le redke zapise v kronikah matične šole na Prevaljah, nanašajo se na pomembnejše dogodke v leški šoli in na Lešah. Samostojna kronika osnovne šole (OŠ) na Lešah obstaja od šolskega leta 1982/1983. Največ je o leški šoli zapisal v kroniko prevaljske šole učitelj in šolski upravitelj Karel Doberšek, dogodke je opisal po redkih ohranjenih dokumentih in pričevanjih.
Zaradi črnih koz in legarja so morali šolo zapreti 28. februarja 1920, karantena je trajala do 9. aprila 1920. Ponovno zasledimo naslednji zapis o črnih kozah v kroniki OŠ Prevalje.
»Na Lešah zaradi črnih koz prekinjen pouk od 31. III. 1921 do 14. IV. 1921. Umrla sta dva učenca, pred tem pa trije na Platu. Leta 1921 se je 2. avgusta zaprla šola zaradi griže, na Prevaljah se je zatvorila šola za nedoločen čas.«
Zapis v šolski kroniki OŠ Prevalje 1915–1923, nadučitelj Lovro Horvat.
Karel Doberšek je skrbel za razvoj in napredek kraja
Po neuspelem plebiscitu se je Karel Doberšek vrnil v domači kraj v šolo na Leše (1920–1925) in tam nadaljeval politično delo ter skrbel za razvoj in napredek kraja ter uvajal zadružništvo. »Zagnal« se je med leške knape. Šolski vrt je bil njegovo pribežališče, v njem so rasle sadike drevja, vsako leto jih je razdelil kmečkim otrokom. Bil je izjemno napreden in socialno usmerjen učitelj.
Kako natančno so potekali inšpekcijski pregledi šol v tem obdobju, pojasnjuje zapisnik »nadzorovalne konference, ki se je vršila povodom nadzorovanja šestrazredne osnovne šole v Prevaljah z dvema vzporednicama na Lešah dne 26. junija 1926«.
Zapisnik zelo podrobno in obširno poroča o znanju učencev in stanju na obeh šolah; navaja, da sta razreda na Lešah zakajena, oba je treba prebeliti, v prvem razredu je treba popraviti tla. Šolo obiskuje 16 dečkov in 27 deklic, obisk znaša povprečno 83,1 odstotka. Splošno stanje je prav ugodno, učitelji se trudijo, da učenci dosežejo čim boljši učni uspeh. Razredničarka 2. razreda je bila Josipina Može, začasna učiteljica, novinka, v šoli na Lešah je bila od novega leta 1926. Opomnili so, da je tudi slabše učence treba »navajati na govorjenje in jih ne prepuščati samim sebi«. Uspehi so dobri. Pod zapisnik se je podpisala okrajna inšpektorica Franja Brazova.
Dne 2. julija 1923 so bile občinske volitve in za župana je bil izvoljen Anton Čop, gostilničar in rudar z Leš. Karel Doberšek je dosegel pri občinskih oblasteh, da so šoli darovale mimo rednih dotacij še 20.000 din.
V šolskem letu 1925/1926 zaradi hude zime veliko otrok ni prihajalo v šolo, saj niso imeli tople obutve in oblačil, obisk ni presegel 80 odstotkov.
Rokopis z Leš
Zelo pomemben dogodek za slovenski in koroški literarni svet in bukovništvo, ki se nanaša na zgodovino Leš, je zapisan tudi v šolski kroniki prevaljske šole v šolskem letu 1928/1929.
V šolskem letu 1928/1929 je v kroniki šole Prevalje navedeno, da je leta 1929 Slovenska šolska matica izdala študijo upravitelja šole na Lešah Karla Doberška »Vpliv socialnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah«. Knjiga je doživela izjemno pozitiven odmev. Leta 1939 so na Lešah zaprli rudnik. »Premoga ni več, otroke pesti bolezen, šolo morajo za nekaj dni celo zapreti,« je zapisal kronist.
Pomembnejši mejniki zadnjih let
V šolskem letu 1976/1977 so začeli graditi športno igrišče, ki so ga skozi obdobja nadgrajevali. Razvijali so tudi športno dejavnost v kraju, kar je obogatilo kraj in življenje mladih. Posebno vesel dogodek za razvoj šolstva na Lešah je bila položitev temeljnega kamna za novo šolo 16. marca 1982. Novo šolsko poslopje so slavnostno odprli 27. novembra 1982. Šoli se je priključil tudi oddelek vrtca. V šoli je bilo prvič organizirano tudi varstvo učencev in podaljšano bivanje, v njej je svoje mesto našla knjižnica, šolska kuhinja je bila urejena po sodobnih standardih v zadovoljstvo vseh.
V šolskem letu 1983/1984 je Pionirski odred Karla Doberška dobil republiško priznanje na prireditvi Jugoslovanke pionirske igre pod mentorstvom učiteljice Ivice Rifel. Skozi vsa leta je šolska dejavnost potekala v povezavi z matično šolo, pri tem mislimo na sprejem v pionirsko organizacijo (do leta 1991), šolo v naravi, izlete, plavalne tečaje, kolesarske izpite, obiske kulturnih dogodkov in drugo pedagoško delo.
V šolskem letu 1999/2000 je padlo število učencev na 15, v naslednjih letih je spet naraščalo. Že leta 2002/2003 sta bila ob začetku devetletke na Lešah dva kombinirana oddelka, dodatno pa je bil vzpostavljen še 5. razred. V decembru 2002 so učenci sodelovali na radijski prireditvi Veseli tobogan. V šolskem letu 2004/2005 so zaradi premajhnega števila otrok zaprli oddelek vrtca, po treh letih je ta začel ponovno delovati. S privoljenjem staršev so učenci 4. razreda 4. maja 2004 prvič opravljali nacionalni preizkus znanja in bili zelo uspešni. Dne 7. maja 2009 so učenci sodelovali pri projektu Evropska vas in na stojnici v Slovenj Gradcu predstavili Nemčijo, leto poprej Litvo.
V šolskem letu 2008/2009 je šola pridobila nov pianino, z njim so popestrili kulturne dogodke. V šoli so vsa leta potekale interesne/prostočasne dejavnosti: pevski zbor, dramski krožek, likovni, pravljični, ritmični, prometni in tudi lovski krožek, učenje orgel, kuharski tečaj, šahovski krožek, namizni tenis, gasilski tečaj, kolesarski krožek in folklora. Krožke so vodili tudi zunanji mentorji, pevski zbor nekaj časa tudi Blaž Pavlinec. Z bogatim naborom dejavnosti so imeli učenci vedno priložnosti razvijati svoje sposobnosti tudi zunaj pouka. Šola je vedno popestrila kulturne dogodke in se vključila v življenje kraja. Podružnično šolo Leše so 29. marca 1994 obiskali učitelji dopolnilnega pouka slovenskega jezika iz Ravensburga.
Pred šolo je Občina Prevalje postavila igrala in uredila igrišče, tam vsako leto poteka v širšem prostoru odmevna jesenska prireditev Pravljična vas Leše, pri kateri učenci aktivno sodelujejo. Učni uspeh učencev je zelo dober, večinoma od 99,5 do 100 odstotkov, razen v letu 1982/1982, ko je 4. razred izdelalo 80 odstotkov učencev. Roditeljskih sestankov se starši udeležujejo, prihajajo tudi na individualne pogovore, tudi to pripomore k dobremu učnemu uspehu učencev na Lešah.
Ohranjamo dediščino
Na Lešah stojijo še vse tri stavbe, v katerih so bile nekoč šole; prva je iz časa rudarstva, še danes ji pravijo stara šola na klancu. Do izgradnje nove šole leta 1982 so hodili v šolo v pozivalnico (frlescimer), to je enonadstropna hiša sredi vasi z lesenim stolpičem in zvonom, ki je oznanjal odhod rudarjev v jamo. V novi šoli, zgrajeni s samoprispevkom, so dve učilnici, večnamenski prostor oziroma manjša dvorana, ki je hkrati prostor za telovadnico in krajevne prireditve, prostori za vrtec, knjižnica in jedilnica s kuhinjo. Šola se aktivno povezuje s krajem in društvi, ustvarja kulturni utrip in dodaja svoj delež k razvoju kraja in življenja na Lešah. Kulturno društvo Leše je znalo povezati vse mejnike preteklosti rudarske in etnološke dediščine v učno pot Po stopinjah leških rudarjev; to je dragocena popotnica, ki jo učenci s pridom koristijo in s tem ohranjajo spomin na preteklost kraja za poznejše generacije.
Podružnica Leše od nekdaj deluje v sestavu centralne šole na Prevaljah. Novo stavbo je dobila leta 1862. Od takrat poteka tudi na tej šoli pouk od 1. do 4. razreda v dveh kombiniranih oddelkih. Prej je potekal pouk samo do 2. razreda. Dne 18. oktobra 1875 je bil po zakonu na Prevaljah učni jezik nemški, v Farni vasi je bila dvojezična šola, na Lešah je bil 1. razred slovenski, 2. razred pa nemški.
