Fran Šuklje (1849-1935), slovenski politik in zgodovinar, je v knjigi Sodobniki, mali in veliki, takole zapisal o Jurčiču:
»V Ljubljani sem predvsem veliko občeval z Jurčičem. Prijatelja sva si bila še iz dunajske Slovenije. Čudno lepe spomine sva imela še iz te dobe. Koliko darovitosti, koliko življenjske sile in koliko – idealizma! Tudi idealizem je potreben, kajti zgodovina nas uči, da nobena velika zgodovinska tvorba ni vzrasla brez idealizma. V Sloveniji smo bili zbrani slovenski akademiki dunajskih visokih šol, duševno prvenstvo med njimi bi pa skoro priznal Josipu Jurčiču. Kak človek vam je to bil! Na prvi pogled slabotno, skromno, tiho bitje, le visoko, nenavadno izklesano čelo je razodevalo, koliko duševne potence tiči v neznatni njegovi osebi.«
»Trla ga je revščina, živel je od tega, kar je zaslužilo njegovo pisateljsko pero in v tedanjih časi so bili slovenski literati sramotno plačani! Ker radi siromaštva ni mogel končati svojih študij na filozofični fakulteti, je moral zapustiti Dunaj ter postati žurnalist, prevzeti po Tomšičevi zgodnji smrti uredništvo Slovenskega naroda. Pravi „Pegasus” v jarmu! Namesto da bi razvijal svojo bogato pesniško naravo, na dan spravljal zaklade svoje pesniške fantazije, je moral dan za dnem kovati uvodne članke, prekljati se z nemškutarji in gristi se z zastarelim Bleiweisom in surovo robatim Alešovcem; taka je bila Jurčičeva usoda in njej je podlegel v mladih letih, komaj da mu je bilo 38 let! Najplemenitejša žrtev je bila, kar jih je rodoljubje položilo na žrtvenik slovenske domovine!
In pri vsej svoji revščini je bil Jurčič »au fond« veseljak, navzlic možati resnobi, katera ga je dičila. Rad se je radoval z radostnimi. Imel je sicer znanje z večino muz, toda Polihimnija, boginja petja, ga nikoli ni marala in za glasbo je imel kosmata ušesa. Kadar je bil posebno židane volje, je zapel svojo pesem: »Prišla sta Kranjca dva, prinesla sta pünkla dva, pünkla dva polna b’la, rožmarina ino lorbarja.«
Čudno, ta od Boga poklicani pesnik se je pa tudi odlikoval s kristalno čisto pametjo. Niti jaz niti kdo mojih kolegov iz Jurčičevih ust ni slišal nikoli nobene neumne. In odtod dejstvo, da smo se vsi pokoravali njegovi razsodnosti in se udajali njegovi nravstveni nadvladi. Še celo dr. Valentin Zarnik, nadarjen nebrzdanec, čigar izvirna robatost se sicer nikomur ni dala krotiti.«
Vir:
Šuklje, F. (1933): Sodobniki, mali in veliki. [Ljubljana] : Satura, str. 121-123.
