Kot je bilo omenjeno se je J. G. Seidl v svojih proznih delih, znanstvenih člankih in deloma tudi pesniških delih ukvarjal s temami, ki neposredno zadevajo Celje in njegovo širšo okolico.
Prvi je sistematično zbiral sledove antike in srednjega veka v Celju ter izročilo o Celjskih grofih. Prvi je predlagal vodstvu mesta Celja, da bi začeli sistematično zbirati antične najdbe v Celju. S tem se je dejavno ukvarjal predvsem po svoji vrnitvi na Dunaj. Že med izleti po celjskem okrožju je naletel na prenekatere rimske ostanke, ki jih je tudi opisal v nekaterih člankih. Eden od njih je tudi članek z naslovom Römersteine bei Töplitz, v katerem opisuje, kako je v okolici Rimskih Toplic naletel na ostanke rimskih nagrobnikov, enega od njih so nato vzidali v zidove cerkve Sv. Štefana v vasici Turje.
Od zgodovinskih prispevkov se je Seidl še posebej posvečal zgodovini Celja, ki ji je posvetil prispevek z naslovom Geschichte der Stadt Cilli, v podlistku Wiener Zeitschrifta z naslovom Bilder aus Untersteyer pa je objavljal podrobne prispevke o Celju, Žički kartuziji in zdravilišču Dobrna.
Z današnjega zgodovinskega vidika pa so zelo pomembni potopisi, ki govorijo o našem območju, saj nam dajejo (sicer subjektiven) pogled na življenje in običaje ljudi na Celjskem. Eden njegovih najpomembnejših potopisov celjskega okrožja je nastal v okviru že omenjenega dela Wanderung durch Tirol und Steiermark, v katerem je poleg krajev trgov in mest podrobno opisal tudi življenje ljudi na podeželju, pri čemer je kot predstavnik meščanskega stanu mestoma uporabil nekaj žaljivih opazk o revnih podeželskih prebivalcih.
Med opazovanjem ljudi in njihovih običajev je bil pozoren tudi na slovensko besedo in pesem, tako je npr. podrobno opisal romanje k romarski cerkvi Sv. Mihaela (danes Šmihel) nad Laškim in v potopis dodal verze romarske pesmi, ki jih je nato prevedel tudi v Nemščino. Ravno tako je kot ponazoritev bralcu, kako zveni slovenski jezik, navedel znano pesem En hribček bom kupil in Kje so moje tičice, ki jih je hkrati tudi prepesnil v nemščino.
Seidl je po naših krajih potoval skupaj s prijateljem slikarjem Ludwigom Mayerjem, ki je potopis opremil z bakrorezi krajev skozi katere sta potovala.
Poleg knjižnih izdaj potopisov ( Wanderung durch Tirol und Steiermark in Der Staatsbahn von Wien bis Triest) pa je nekaj za nas zelo pomembnih potopisov izšlo v obliki člankov v takratnih strokovnih časopisih. Za naše kraje so zagotovo najbolj izpovedni sledeči potopisi:
- Die untersteierische Schweiz (Spodnještajerska Švica). V njem opisuje svoje 6-dnevno potovanje od Celja do Solčave in nato izlete v Logarsko dolino, vzpon na Raduho itd.
- St. Mareiner- Thal (Šmarska dolina). V tem potopisu se je na pot podal iz Celja v Šmarje.
- Die Steinbrücke (Zidani Most). V njem je opisal svoje popotovanje iz Celja do Zidanega Mostu.
Kot literat J. G. Seidl naše kraje ni opisoval samo v zgodovinskih in potopisnih delih, ampak tudi v svojih pesnitvah in zbiranju ljudskih pesmi in pripovedk.
Tako so bile pogoste teme njegovih del zgodbe o Celjskih grofih in Veroniki Deseniški ter legenda o ustanovitvi Žičke kartuzije.
Žički kartuziji je posvetil tudi eno od svojih pesmi.
V svojem delu Sagen und Geschichten aus Steiermark pa je Seidl opisal tudi ljudske pripovedke, ki opisujejo kraje na širšem celjskem območju, kot so Teharje (Das schwarze Moor), Sveta Radegunda (Sct. Radegundis), Vojnik (Der Pfeifer und der Tänzer), Braslovče (Die verschwundene Glocke), Dobrna (Wilhelm von Neuhaus), Rogatec (Der wandernden Glocken), Novo Celje (Der Ring des Miglio), Solčava (Der Gemsenjäger).
Vsekakor je J.G. Seidl s svojimi deli, ki se dotikajo širše celjske regije, pustil pomemben pečat, tako v takratnem zgodovinopisju in arheologiji, še posebej pa so pomembni tudi njegovi opisi krajev na Celjskem, ki današnjemu bralcu razkrivajo podobo naših krajev izpred dveh stoletji.
