8. Na občnem zboru so sklenili, da bodo za Celje in bližnjo ter daljno okolico ustanovili samostojni glasbeni zavod z nazivom Glasbena matica v Celju. Za pouk je mestna občina dala na razpolago prvo nadstropje v poslopju prejšnje nemške glasbene šole na Slomškovem trgu, nemško godbeno društvo pa je šoli Glasbene matice prodalo svoj inventar. Šola je kupnino pokrila deloma z bančnim posojilom deloma z vpisninami.
Že prvo leto se je vpisalo 196 učencev, nekaj so jih zaradi pomanjkanja prostora morali celo odkloniti. Za učenje posameznih instrumentov so otroci morali dopolniti 8 let, za zborovsko petje 7 let, k pouku solopetja pa so sprejemali le starejše od 16 let. Ravnatelj šole je ostal Paul Stolz, ki je vodil tudi prejšnjo nemško glasbeno šolo. Stolza, Nemca po rodu, so zaradi njegovih strokovnih sposobnosti očitno spoštovali meščani obeh narodnosti, saj je šolo vodil od leta 1915 do 1923, nato pa odšel. Razlogi niso znani, iz objav v takratnem lokalnem tisku pa je mogoče razbrati tolikšno poslabšanje razmer, da se z njimi očitno ni mogel več sprijazniti.
Z nastankom nove slovanske države in odpravo nemške prevlade se je očitno nekoliko polegel nacionalni naboj, ki je spodbujal slovensko kulturniško telo k burni aktivnosti in samodokazovanju na vseh področjih – tudi glasbenem. Kultura, ki je bila prej pogosto nadvse primerna javna obleka za politične interese, se je začela vračati k svojemu primarnemu poslanstvu – k posamezniku in njegovim estetskim potrebam. Novim političnim povzpetnikom vseh vrst in barv tako ni bila več potrebna kot zunanji izraz njihove »narodne pripadnosti« ali kot sredstvo za mobilizacijo volilnega telesa. Politika je presedlala na življenjsko močnejša področja in začela zasedati medijski prostor z drugimi javnimi temami. Spremembe so se očitno odrazile tudi v utripu šole celjske Glasbene matice. Število gojencev, ki je v prvem letu vpisa v glasbeno šolo še presegalo šolske kapacitete, je začelo upadati. Potrebne so bile korenite spremembe.