8. marca 1943, na pustni ponedeljek, se v svojem dnevniku spominja Franc Praček, so tudi v Dolgi Poljani po hišah Italijani iskali moške, ki iz različnih razlogov (še) niso bili mobilizirani. Italijanska vlada je namreč oblikovala posebne delovne enote, ki so jih imenovali battaglioni speciali, posebni bataljoni.
Može so odpeljali v Vipavo na karabinjersko postajo (danes je v tistih prostorih knjižnica). Hči Francka se spominja, da sta z mamo še isti dan šli v Trg (Vipavo) na karabinjersko postajo, da je mama očetu nesla še nekaj perila in obleke. Takrat so se zadnjič videli. Tega slovesa se v svojem dnevniku spominja tudi Franc. Še isti večer so jih odpeljali proti Gorici in od tam na vlak in preko celega Apeninskega polotoka v Potenzo. Tu so jih tudi oblekli v vojaške uniforme, toda brez oznak, prav tako tudi niso imeli orožja. Organizirali so jih v čete. Franc Praček je bil dodeljen v 233. četo. Zaradi prenatrpanosti so njegovo četo že aprila premestili v Melfi, od tam pa so jih prepeljali v Livorno, od koder so jih nato prepeljali na Sardinijo. Njegova četa je bila nameščena na letališču v Vena Fiorita, kjer so kopali zaklonišča za letala, vojaško opremo in ljudi, kosili travo, urejali ceste.
8. septembra 1943 je Italija kapitulirala vendar se za njih življenje ni dosti spremenilo. Še naprej so kopali jarke in razkladali orožje in raznovrstno strelivo, ki so ga Nemci, ki so za kratek čas prevzeli oblast na Sardiniji, dovažali iz Italije in pozneje še iz Afrike. Morali so tudi čistiti ruševine v bližnjih mestih. Po umiku Nemcev s Sardinije so bili razmere zelo slabe saj so jim še vedno poveljevali italijanski poveljniki. Hrane je bilo vse manj, včasih sploh nič. V nezdravem sardinskem podnebju je zbolel za malarijo, v tamkajšnji bolnišnici so ga pozdravili, vendar so se napadi ponavljali. V začetku marca 1944 so njegovo četo sprejeli pod zavezniško komando in sicer pod poveljstvo VII. ameriške armade in razmere so se izboljšale. Američani so 26. marca 1944 njegovo četo prepeljali na Korziko in jo namestili v Bastiji. Delali so na vojaških objektih skupaj z ameriškimi vojaškimi enotami. Opravljali so razna dela v zvezi s preskrbo goriva, in sicer v skladiščih razstreliva in na bencinskih črpalkah. Izboljšala se je hrana, uredile pa so se tudi higienske razmere. Najtežje je bilo, ker vse od kapitulacije Italije niso imeli vesti od doma. 25. aprila 1945 so jih prepeljali v Marseille in nastanili v Miramasu. Konec oktobra 1945 so jih z vlakom preko Švice in Italije prepeljali do Postojne in nato v njihove domače kraje.
