Izvoščki in postreščki so v mestu obstajali najmanj od tedaj, ko so vlaki začeli ustavljati v Ljubljani, torej od sredine 19. stoletja dalje. Potniki so izstopili iz vagona na kolodvoru in poiskali človeka, ki jim je odnesel prtljago s perona in jim pomagal poiskati prenočišče, morda pa jim je razkazal tudi mesto. Možak, ki je nesel prtljago, je bil prepoznaven v vsakem evropskem mestu, saj je na glavi nosil pokrivalo z napisom komisionar in bil je oblečen v uniformo.
Pred kolodvorsko zgradbo so čakale kočije s konji, ki so jih vozili izvoščki, fijakarji. V Slovanski knjižnici hranimo Red izvoščkov (Fiaker-Ordnung) iz leta 1909, ki natančno določa njihova delovna pravila. V nekaterih evropskih mestih izvoščki še vedno prevažajo ljudi.
Josip Suchy je v knjigi Ljubljanski tipi (1924) izvoščke razdelil v tri skupine: tako imenovane nobel fijakarje, ki so prevažali svate in novoporočence in so opremljeni s cilindri, nadalje tiste, ki čakajo na stranke pred hoteli ali gostilnami (Slonom, Unionom, Magdićem) ter tretjo skupino, ki čaka potnike na kolodvoru. Suchy jih opisuje kot zdrave može, rdečelične in zalite, ki so vedeli, kako dobro živeti in kje najti dobro kapljico.
Komisionarji oziroma postreščki so v Ljubljani delovali še vse do 80. let 20. stoletja, ko so v Trnovem podrli njihovo barako. Komisionarji so pomagali tudi meščanom pri raznih opravilih. Zato so jim pravili „dinstmani”. Namesto tega izraza se je uveljavila slovenska beseda postrešček. Aprila leta 1864 so se postreščki zbrali v organizirano skupino, 1899 pa tudi v Društvo prvih ljubljanskih postreščkov. Njihova prevozna sredstva so bila: ciza, tricikel, voz, selitveni voz (mebl), sani, motocikli. Postreščki so imeli svoja postajališča pred hotelom Slon in glavno pošto, pred Prešernovim spomenikom in na Prečni ulici. Začetnike pa so po stari navadi poslali čakat na Marijin trg ali Pod Trančo. Nekateri so na posel čakali tudi pred gledališčem (Dramo) ali pred Figovcem.
Postreščki so začeli delovati v času, ki je prinašal nove možnosti za samostojne poklice na gospodarskem področju, zlasti v prometu in storitvah. Vir zaslužka so jim omogočali razvoj železniškega prometa, koncentracija tovarniške proizvodnje in sprostitev obrtništva.
Lit.:
– Postrešček, kje si? : sto let dela in življenja ljubljanskih postreščkov. Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 1992.
