Potujočo knjižnico kot eno od oblik približevanja knjižničnega gradiva bralcem slovensko knjižničarstvo uporablja že več kot štiri desetletja. Potujoče knjižničarstvo je nujno, saj približa knjigo tistim, ki knjižnice v centrih težko obiskujejo ali jih celo ne morejo, branja pa si močno želijo. Na vsakem postajališču slovenskih bibliobusov se je izkazalo, da prebivalci potrebujejo mobilno knjižnico in da je bila vključitev vanjo zelo pomembna.
Naši bralci niso le obiskovalci potujoče knjižnice, ampak so prijatelji, ki z nami delijo veselje in smeh, žalost in razočaranje. Zaradi tega imamo potujoči knjižničarji neizmerno radi svoj poklic, saj ob vsakem obisku pustimo med bralci delček srca, ki nam ga ob prihodnjem obisku vrnejo skozi nasmeh, v toplem stisku rok in z besedami: „Samo, da ste spet prišli!”
Ob delu z bralci se je spletlo kar nekaj anekdot:
PALČICA BRALČICA
Medtem ko se ata posvetuje z mano o izbiri knjig za svojo palčico bralčico, le-ta išče po svoje. Ko ji ata vzame eno knjigo iz rok, grabi že drugo, ni konca.
„Ma, otrok moj, dej, ti si kot križanec med bogomoljko in hobotnico!”
RAZMIŠLJANJE DESETLETNIKA
Fant pride s polno vrečko knjig in pravi: „Dober dan! Saj vem, da sem pozen in da imam zamudnino, pa ni problema, bom poravnal. Tako se je pač zgodilo, kaj češ. Če sem kriv, moram poravnati.”
„Nič nisi dolžan in vse knjige si vrnil.”
„A nič nisem dolžen. Ja, to je pa super. Res je, da sem jih imel dolgo, glavno pa je, da sem prišel in jih prinesel nazaj. Ja, to je najbolj glavno.”
„Veš, najbolj glavno je, da si ti tu, v knjìžnici.”
„Ja, res je. Lahko ne bi bil, ko je tako. Ta kronavirus, ki razsaja. Samo, to moraš pri sebi razčistiti, kaj boš spremenil, da ne zboliš. Svoje mišljenje moraš prilagoditi in paziti na higieno, pa kje hodiš.”
Gledam ga z odprtimi usti in izbuljenimi očmi.
„Ti dam popolnoma prav. Ej, poslušaj, koliko si pa ti star?”
„Deset, ne! Saj zato pa tako razmišljam.”
RAD BI TE DRŽAL ZA ROKO
Bralec prinese listek, na katerem piše: „Rad bi te držal za roko.”
Jaz: „Pa ste se zmenili doma?”
Bralec: „Kaj bi se zmenil?”
Jaz: „Ja, da me lahko držite za roko.”
DIVJAKINJE
V Impolu prihajajo k nam večinoma ženske, si izbirajo knjige in zraven še veselo klepetajo ter svetujejo druga drugi knjige, ki so se jim zdele zanimive. Na bibliobusu izposoja po navadi poteka tako, da jim jaz zadaj pomagam poiskati knjige, spredaj pri pultu pa jim Jože knjige izposodi. Zgodilo se je, da si je bralka, ki je že bila spredaj, zaželela knjigo z določenim naslovom. Ta situacija pa je potekala takole:
Jože: „Ksenija, imaš mogoče zadaj Divjakinje?”
Jaz: „Ne, Jože! Tukaj so vse gospe mirne!”
O KURI IN PETELINU
Nekaterim otrokom starši kdaj pa kdaj napišejo kakšno svojo željo in zgodilo se je, da deklica ni našla listka. Premišljevala je in premišljevala, na koncu pa izdavila, da si mamica zelo želi knjigo o petelinu in kuri. Spraševala sem jo, če mamica želi mogoče pravljico o petelinčku, pa je odločno zanikala. Potem sem jo vprašala, če doma gojijo kokoši in je veselo pritrdila. Dala sem ji knjigo „Vzreja kokoši”, mala jo je veselo vzela in še dejala, da bo mamica zelo vesela.
Naslednjič pa taista punčka prinese listek z maminim sporočilom: „Spoštovana ga. knjižničarka! Rada bi imela kakšno knjigo o pedikuri in manikuri. Vseeno hvala za Vzrejo kokoši! Bodite lepo pozdravljeni!”
JURIJ KOZJAK, SLOVENSKI PANIČAR
Nek mladi bralec je neutrudno iskal Jurija Kozjaka, slovenskega paničarja.
SONČKOV BIBLIOBUS
Bralček: „Zakaj je bibliobus rumen?”
Jaz: „Ker je sončkov bibliobus.”
Bralček: „Zakaj je sončkov bibliobus?”
Jaz: „Ker ga obiskujejo takšni sončki, kot si ti.”
DOBRA VOLJA
Jaz skozi vrata ven, bralec noter, nečemu se glasno smejim in rečem: „Dobre volje sem, vi tudi?” Reče: „Nič hudega.”
GASILSKA POTUJOČA KNJIŽNICA
Ko je bibilobus začel voziti v Selnico ob Dravi, je sprva stal pred gasilskim domom. Nekateri so bili prepričani, da imajo selniški gasilci poleg gasilskega avtomobila tudi svojo knjižnico.
