V vojaške in tudi civilne namene so konje in njihove lastnike mobilizirali.
Lojze Potočnik (intervju): Po vojni so mobilizirali kmete s konji in vozovi. Oče je moral v Kočevje, kjer so iz gozdov vozili les. V Grosupljem je bilo zbirno mesto za širšo okolico. Ljudje so prišli s konji in vozovi. Od Vodičarja do železniške postaje se je vila kolona. Na postaji so dobili papirje, potem pa so šli v Kočevje. Vendar so morali od doma ravno v času, ko so bili najbolj potrebni konji in ljudje za delo na polju. Tisti, ki so ostali doma, so se trudili obdelati polja in opraviti druga dela s starimi konji ali z mladimi, nevajenimi dela.
S sabo so morali vzeti tudi vso hrano za konja. Vlačili so les na kupe, potem pa so ga nalagali na vozove in vozili na Reko. Veliko lesa so uničili, je povedal oče. Mladi sekači, predvsem brigadirji, niso znali prav sekati, šlo jim je le za tekmovanje. Le hiteli so in niso gledali, kam so drevesa padala. Mnogo dobrega lesa je padlo v grape in globeli, iz katerih jih niso mogli izvleči. Les je tam zgnil in to je bila velika škoda.
Življenjske razmere za konje in ljudi v Kočevju so bile slabe, slabo so stanovali, slabo jedli, mnoge živali so se v gozdu ali ob delu poškodovale, celo poginile. Tako je tudi na Potočnikovo kobilo padlo drevo in jo ubilo. Očetu so obljubili novega konja, ki ga je lahko sam izbral. V velikem hlevu je bilo veliko konj, zraven je bila še manjša štala z le nekaj konji, posebej izbranimi. Oče si je izbral enega iz posebnega hleva ,pa mu ga niso dali. Oficir ga je vprašal: »Tovariš, kako pa ti tako dobro poznaš konje?«
»Ko boš ti pri konjih toliko zgubil, kot sem jaz, jih boš tudi tako dobro poznal,« mu je odgovoril moj oče. Konji so bili včasih veliko bogastvo in pomembni za preživetje.
