Povzetek

Članek opisuje razvoj, ki ga je Tržič doživel v času županovanja Ivana Lončarja. Tržič je bil v tem času uspešno razvijajoč se industrijski kraj. Razvoj javne infrastrukture in storitev pa je ostal ob strani. Nazoren primer tega je smrtnost novorojencev, ki je tu presegala takratno slovensko povprečje za 100%. Ivan Lončar je korak naprej naredil s tem, da je dosegel, da so tržiške tovarne začele prispevati v občinski proračun. Članek opisuje borbo župana Lončarja z Bombažno predilnico in tkalnico Tržič, takrat največjo tržiško tovarno z ok. 1000 zaposlenimi. Občina tako v marsičem ni bila več odvisna od samovolje lastnikov tovarn, temveč je sama začela aktivno urejati javne zadeve. V tem času so bili povečani prostori meščanske šole, začel je delovati Zdravstveni dom, občina je z različnimi vzvodi vzpodbujala gradnjo novih stanovanj ter uredila že dolgo pereč problem klavniškega obrata na Ravnah. Ivan Lončar je imel dobre odnose z dr. Albertom Kramerjem in dr. Gregorjem Žerjavom, takrat najvidnejšima predstavnikoma demokratske stranke. Z njuno pomočjo je v Beogradu dosegel preklic ukinitve carinskega urada v Tržiču, kar bi sicer pomenilo precejšnje dodatne stroške za tržiško industrijo. S tem je v Tržiču ostala tudi posebna carinska taksa, s katero je občina uredila cesto na Kolodvor. S pomočjo dr. Kramerja je izvedla tudi rekonstrukcijo mostu v sklopu te ceste. Le-ta je bila izvedena v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja, ko so se že močno čutile posledice velike gospodarske krize in z njo povezanih varčevalnih ukrepov. Povzdig trga Tržič v mesto na simboličen način zaznamuje sodelovanje vseh treh omenjenih.