Misal je vezan med lesene, v usnje oblečene platnice s kovinskimi ščitniki na vogalih in dvema zaklepoma. Mašna knjiga praviloma vsebuje navodila za dnevno prilagajanje bogoslužja skozi vse koledarsko leto s poudarkom na cerkvenih in krajevnih praznikih.
Zaloški misal pa ima nekaj posebnosti. V njem na primer ni liturgije za nedeljske maše, ker jih na podružničnih cerkvah ni bilo. Verniki so ob nedeljah morali v župno cerkev v Slavino oz. kasneje v Postojno. Kljub popolnemu cerkvenemu koledarju v tem misalu tudi ni bilo molitev za nekatere praznike. Decembra je bilo tako predvidenih 12 prazničnih maš, liturgični detajli pa so opisani samo za osem. Še večja vrzel je v mesecu januarju, kjer koledar navaja kar 20 prazničnih dni, vsebina molitev pa je dana samo za 6. januar, ko se praznuje svete tri kralje. Da bi prihranili, so vaščani očitno kupili le tiste strani misala, ki so jih za maše v domači cerkvici res potrebovali. Mašni knjigi poleg tega manjka tudi 10 zaporednih strani z neznano vsebino. Zanje ne vemo, ali so se jim vaščani odrekli ali so se izgubile. Ob tem pa je zanimivo, da so Založani odkupili vseh 32 besedil cerkvenih pesmi, čeprav so bile v latinščini. Zdi se, da so vmes dve ali tri, ki jih v drugih mašnih knjigah ni. Kasneje je misal eden drugih piscev dopolnjeval z liturgijo za god sv. Danijela ter sv. Janeza in Pavla, dodal pa je še molitev v primerih blagoslova vode.
V zaloški mašni knjigi je morda tudi nekaj politike. V oči bode dejstvo, da v njej ni liturgije za praznik sv. Kancijana in tovarišev, oglejskih mučencev, katerih godovanje je bilo na območju oglejskega patriarhata eden največjih cerkvenih praznikov. Oglejski patriarhi so bili statusno tik za papežem in bili so pristojni za verska dogajanja v Furlaniji, Istri in naših krajih vse do reke Drave. Praviloma so bili voljeni iz vrst prelatov nemških dežel, ko pa so Oglej leta 1425 zavzeli Benečani, so Nemce zamenjale Benetkam naklonjene osebnosti italijanskega rodu. Med Benetkami in takratnim rimsko-nemškim cesarstvom pa ni bilo prijateljstva; bili sta se kar dve dolgi krvavi vojni. Dunajski cesar je zato patriarhom celo prepovedal vstop na svoja ozemlja in logično je, da mašne knjige, pisane ali tiskane v nemških deželah, do oglejskih praznikov niso kazale posebnega spoštovanja. Ni znano, kako je misal prišel v zahodni del Evrope. Morda so krivi Francozi. Ob prvem prihodu na Postojnsko leta 1797 so imeli v cerkvici vojaško skladišče, kasneje pa menda celo konjski hlev. Starinska knjiga je najverjetneje zamikala katerega od bolj razgledanih francoskih častnikov in jo je odnesel domov kot vojni plen. Morda jo je prodal ali pa je ostala v njegovi družini kot pomembna kulturna dediščina. A o tem lahko samo ugibamo. V katalogu dražbene hiše je bilo navedeno le, da je lastnica ženska, ki pa želi ostati anonimna.
